Veš, poet, svoj dolg?!

Recimo, da sem domišljav,

in se v poete dam,

vsaj kakšen verz doslej sem znal,

po sreči bolj, priznam…

 

Sposojal sem si, marsikdaj,

takrat, kadar sem rabil,

a vedno vrnil, vse, nazaj…

čeprav – sem kaj pozabil?!

 

Kak dolg, povej, razjasni dan,

spomin zaman se trudi,

mar komu sem še kaj dolžan,

z vračilom sem v zamudi?!

 

Morda, ne vem, povej zato,

bi moral več pisati?!

Za te, ki pismeni zelo,

ne znajo pesmi brati?!

 

Morda bi moral več učit,

resnice več razkriti?!

Da bi ničeva vsaka bit

me lažje šla pljuniti?!

 

Da narodu, morda, bi dal

besede v dedovanje?!

Ne bo nikdar pokončno znal,

Svet mi je domovanje!

 

Ne, res, povej, kak dolg imam,

ker ni mi ga poznati.

Dajal sem, vedno, vse, kar znam,

vse moral sam prestati…

 

Nihče v podporo mi, v pomoč,

nihče nič spraševal,

nikdar v denarje neke zroč,

kot vedel sem in znal…

 

Ne, nimam nekega dolga,

kako bi ga imel:

Kjer vsakdo sebi vzeti zna,

drugače sem živel!