Bila si
mi vse, nek košček neba,
in Sonce,
da z njega si grela,
bila si
mi vedno v središču sveta,
veliko
mi dala… in še več vzela…
Bila si
mi ptica, vedril je tvoj spev,
najlepši,
cvetov vseh, na trati,
ob tebi
sem dihal, ob tebi letel,
bodrila
si me… in me šla poteptati…
Sedaj
pa živiš, tako, kot živiš,
vem,
nisi po svoje, ujeta,
in tudi
če vem, da tega ne želiš,
se
lepega nič ne obeta…
Kar
prav je, je prav, kar ni, to, pač, ni,
vsega mi
ni v moči sprejeti,
in
vsakdo si pota po svoje gradi,
dospe,
kamor sili dospeti…
Bojim
se, ko pride, v bodoče, nek dan,
in najti
me, zopet, boš znala,
da, v
žalost obema, privre mi na plan:
bila
si, a vse razdejala…
Bila si
mi vse, še v meni živiš,
morda ni
še vse izgubljeno,
a bolj
kot po svoje početi hitiš,
prej mi
bo zate vseeno…
Ni komentarjev:
Objavite komentar