Zavezanih
rok malo težje je vse,
še zlasti
takrat, ko propada,
in moje
so v vozlih, do kolikor gre,
ker
neka je zvezda premlada…
Vse
bolj kot edina, ki mi je ostala,
v pravljici
neki, ki smela je bit',
se kaže
navihana driskica Mala,
ostalo,
kot da me želi le ubit…
Bilo bi
mi lažje, krepko, zagotovo,
zamahnil
bi z roko že stokrat, do zdaj,
ko ne
bi življenje, to, mlado, in novo,
porajalo
tisoč in en vprašaj…
A tudi,
če vozli me čvrsto držijo,
mi smer,
ko izberem, ne bo v zelje šla,
če
tujci med tujci po tuje živijo,
čemu ne
bi zmogla, kot tujca, midva?!
Že itak
si tuja, čeprav neka nuja,
ki v
tebi, globoko, še diha, ječi,
ne sme
se kazati, trpeče se kuja,
čemu ne
bi tujih ubral jaz poti?!
Se
treba po novem bo česa učiti,
dospeti
v nek, pa čeprav tujski red,
in
treba bo mnogo reči pozabiti,
ob
vsem, kar se kaže nevredno besed…
Zavezanih
rok malo težje je vse,
vseeno,
še vedno se da,
pač,
gledaš, ne vidiš, drugače ne gre,
tam, v
senčni daljavi srca…
Ni komentarjev:
Objavite komentar