Žalost

Žalost, se povsod podaja,

vse hiti objeti,

marsikaj sem smel imeti,

zdaj le žalost mi ostaja…

 

Se razpreda, se razpira,

vleče svoje niti,

ni se prav nič veseliti,

ko v slednji kot prodira…

 

Žalost, ruši, in odnaša,

temne sence meče,

ni v očeh več kančka sreče,

žalost jim sijaj ugaša…

 

Ne bi smela, je dospela,

me je zapolnila,

in ne bo me zapustila,

dokler ti ne boš me grela…

 

Žalost, spretna je tatica,

ki prav vse odnese,

mi brez tebe le z njo znese,

ti si moje sreče ptica…