Upam v
nek jutri, seveda, da upam,
le upanju
več prav povsem ne zaupam,
številni
so upi se mnogih skazali,
da v
prazno so greli, da v prazno so pali…
Premnogi
zro z upanji v neka nebesa,
a še
doživel nisem tega čudesa,
da
poštar, ki nosi čez ves naš okraj,
prinesel
z nebes bi razglednico vsaj…
Je z
upi, ki nimajo neke osnove,
tako,
kakor z vodo, ki ruši bregove,
dokler
mirna teče, življenje poraja,
ko pa
razbesni se, poruši, do kraja…
Ja, upam,
v nek jutri, želim ga imeti,
želim ga
čutiti, želim ga živeti,
a danes
je danes, kot voda se zdi,
med
prsti odteka, obenem plaši…
Nekoč
sem ta jutri, kar dolgo, imel,
sploh nisem
pomislil, da bo izgorel,
čeprav
razumljivo, mi ni tolažeče,
brez
jutri vsak danes le v prazno se vleče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar