Podobe
življenja so rade varljive,
prav one
so krive, da sreča je hip,
ko čar
zadovoljstva gre v pesmi iskrive,
zamrejo
mu note, ugasne utrip…
Je
sreča na mrvice, tu in tam dane,
in komajda
plane, da greje v nebo,
že
veter zapiha, in nič ne ostane,
kot da
ni nikoli ničesar bilo…
Se rado
prikaže, da draži, se laže,
že misliš,
da ti zapolnila je dlan,
bi v
pest jo zapiral, a kaj, ko se skaže,
da
davno, prehitro zletela je stran…
Ko,
kakor z valov neka puhasta pena,
prisije,
da lepša, da čas okrasi,
spoznaš,
da zato je tako dragocena,
ker
tudi ko je, dolgo biti ji ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar