Je čas
le začasnost, s seboj se izšteva,
s seboj
se igra, mu za drugo sploh ni,
nikamor
ne teče, četudi mineva,
mineva
zato, da se znova rodi…
Ne rabi
kazalcev, se sploh ne premika,
ostalemu
vsemu le sebe krati,
nekje
se začne, da se ves čas izmika,
dokler
ga, na koncu, za hipec več ni…
Prav
vse, kar zastavi, začne, da odpravi,
brezčasnost
ni dana za dlje kot za štos,
nikdar
ni najboljši, nikdar tisti pravi,
da bi
vsaj za čas nek zares mu bil kos…
Vem,
pridno mi šteje, in hitro odteka,
iz leta
mi v leto hitreje beži,
mu
sploh moja volja ni neka prepreka,
še
huje, vse bolj se mi v prazno godi…
Nikdar
nisem znal ga uspešno loviti,
nikdar si
obračal ga nisem v svoj prid,
in zdaj
naj bi šel z njim si upe bodriti,
prav
zdaj, ko vsak up mi le bled je privid?!
Ne, vsi
so načrti za hrbtom ostali,
sem zmogel,
kar sem, več se več mi ne da,
so
vzeli mi vse, tisti, ki so jemali,
so
redki, da sežem jim v sredo srca…
Prav
zlahka, na hitro, jih zmorem prešteti,
nihče me,
med njimi, nikdar ni izdal,
in vem,
v njih ostal bom, za njih čas, živeti,
ne da
bi, za hipec, se jih sramoval…
Moj
svet je za redke, vanj vsakdo ne sodi,
pa naj
še tako si v njem biti želi,
obraz
kdor si maže, v nevrednem kdor blodi
drugam
naj poišče si svoje poti…
Dam
toliko nase, da zmorem jokati,
da mi
neiskreno na daleč smrdi,
prevečkrat
v zaman sem hitel roko dati,
pa zdaj
mi v zaman niti malo več ni…
Ja,
resda so redki, v veselje mi dani,
še prstov
na roki je zanje preveč,
a moji
vsi upi v njih neizdani,
ni
sile, ki spravi iz mene jih preč…
A tisto
ostalo, na srečo bolj malo,
če hoče,
če noče, vse manj mi je mar,
to čas
mi razčasi, da manj me bo žgalo,
končalo,
docela, bo v svetu utvar…
Čemu le
bi v dušo strupeno vnašal,
čemu le
bi prosil, kar vredno me ni,
sem
znesel, dokler sem v prid nek jim znašal,
čemu le
bi meni, in zame, bili…
Res,
tudi moj čas prav nič ne prizanaša,
in vem,
tudi jaz samo enkrat živim,
in
manj, kot me je, več, barabež, odnaša,
je
vreden da z vrednim bolj vredno puhtim…
Ja,
resda so redki, v veselje mi dani,
a vsak
je, od njih, neizmeren zaklad,
ko bodo
spomini jim name uležani,
imel
me, od njih vsak, še vedno bo rad…
Ni komentarjev:
Objavite komentar