Kadar prav nič ti ne žari

Kadar prav nič ti ne žari,

takrat ne more te boleti,

ne more stožiti oči,

srca pekliti, ker ga ni,

kjer ni, tam dano ni vzeti…

 

Kadar prav nič ti ne žari,

kot tvoje so oči mi smele,

takrat v duši ne pekli,

oblak neba ne zatemni,

ne bodo ptice odletele…

 

A ko ti je imeti dano,

kar meni dolgo je bilo,

takrat prav nič ni več ubrano,

le v neko žalost popeljano,

in niti v sanjah ni toplo…

 

Le zame znala si cveteti,

obraz ti v sreči je žarel,

potem krenila odleteti,

in mi s seboj prav vse vzeti,

da v pesmi glas je onemel…

 

Kadar prav nič ti ne žari,

takrat ne more te boleti,

v sivini se vsak nič topi,

kot zrak napolni ti dlani,

da zmoreš zlahka jih zapreti…