Mi
spanje odnaša, a noč ne odlaša,
hiti se
izpeti, je skoraj več ni,
nedaleč
se sova prodorno oglaša,
prav
nič je ne moti, da v družbo sem ji…
Oblaki
so zvezde v temačnost zakrili,
še Luna
za njimi je skrila oči,
številni
so svatje po šipi krenili,
privabil
jih dan je namizne luči…
Belina
se preko zaslona mi kaže,
kot da
bi prosila, da sebe ji dam,
morda
misli resno, morda se le laže,
ne vem,
itak iti mi ni kam drugam…
Težava
edina, napenjam možgane,
prižigam,
in puham, da dim se vali,
a kaj,
ko v glavo prav nič mi ne kane,
beračim,
in stokam, zamisli pa ni…
Nerodna
zadeva, se včasih dogaja,
z njo
sreča se vsakdo, ki črke živi,
iz hipa
v trenutek bolj mučno postaja,
belina
je kriva, nemir prebudi…
Na
srečo v zalogi mi je abeceda,
kar v
treh jo predalih, do vrha, imam,
pograbim,
in stresam, tako kar, brez reda,
tako
kot v brezredni tej noči sem sam…
Na
koncu še nekaj ločil, za polnilo,
z radirko
odstranim, vse kar ne leži,
vsaj
nekaj minut bo v tem času minilo,
po njih
pa poskusim, če se mi že spi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar