Kaj mi šteje?

Kaj mi šteje, kaj mi je vredno?

Eno in isto, dosledno, in vedno!

Tisto, kar sveti mi, kar meni šteje

je zgolj vse, kar – srce mi ogreje!

 

Nič kovine, prav nič kiča,

ni nikdar mi nič do niča,

nič mercedes, nič bemve,

brez tega mi gre…

 

Ko potoček, žuboreče,

pesem svojo v dan razvleče,

ko s ciprese kos zapoje,

da v večeru prelepo je…

 

Ko v očeh nebo zasveti,

da mi zvezdice je zreti,

ko odenem se v objem,

da toplo je v njem…

 

Ko dotik je v mehki dlani,

v poljub trenutki dani,

ni je lepše simfonije,

kot ko smeh se v čas razlije…

 

Ko iz globočin spontano

mi je neko sonce dano…

To, in takšno le, mi šteje,

pa čeprav vse manj me greje…