Marsikdaj

Včasih se držim nazaj. Pravzaprav – marsikdaj.

Da ne kričim. Da ne vpijem. Da ne zmeljem!

Da, preprosto, ne postavim črte, in zabrišem v kraj.

Da drugače, in na novo, si poti ne speljem.

 

Včasih se držim nazaj. Priznam, utruja.

Z jezo smel bi lažje iti, jeza zna sprostiti.

Zlasti, kadar vse, kar moti, hipec ne zamuja,

prav nasprotno, dobesedno sili večje biti.

 

Včasih se držim nazaj. Ker zmorem.

Ker vedno iščem neke razloge, opravičila.

In dokler sesut se lahko opomorem,

mi jeza bo manjkrat v pomoč priskočila.

 

Včasih se držim nazaj. V sebi preklinjam.

In sebe pošiljam na neljube kraje.

Ja, vem, da se trudim, ne vem, če spreminjam,

čeprav se občutek v pravo smer daje.

 

Včasih se držim nazaj. Ker – vse gre prepočasi!

Ni času nič mar, da čas mi odšteva,

in včasih se zdi, da celo duška da si,

s tem, ko v potrpljenje neskončno veleva.