Tebi, mojemu...

Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza...

Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni...