O,
presvetli, modri sine
srečne
mame Domovine,
ki sijoč
si še vrh glave
in te
žene v višave,
ti, ki
snuješ steze nove
za
slovenske vse sinove,
še za
hčere, ki, sirote,
v duhu
božje so dobrote,
o,
presvetli, modri sine,
kaj ti
še v glavo šine?!
Si
rešitelj za težave,
sproduciraš
vselej prave,
ko te na
karierni poti
kak
nemarnež grdo zmoti,
pa mu
zlepiš tak značaj,
da
odpihnil bi ga v kraj,
tja, k
pritlehnim, ki bentijo,
kadar
tebe ne častijo,
kaj brez
tebe bi počeli,
ko
normalno bi živeli?!
Ko ta
tvoj preprost naglas
ne bi
nagovarjal nas,
nam
prodajal neko famo,
pravil,
da s teboj imamo
to, kar
vselej smo želeli…
kaj, za
vraga, bi imeli?!
Kdo ve,
morda svetle upe,
ki ne
silijo v kalupe,
in
uborne umske nade
lažje
bi imele mlade!
Ni komentarjev:
Objavite komentar