Zid.
Krog in krog je speljan, celo prek tal, in tudi strop tvori. Pa je nekakšna
kocka, čvrsta, namenjena preprečevati... pobeg.
Na notranji
strani "suženj". Ujet je, že dolgo časa je ujet, tako dolgo, da se je
že sprijaznil s svojo usodo, in le še na lasten konec čaka. Pravzaprav mu je iz
dneva v dan lažje... vso voljo je že izgubil... vsak dan je bliže odrešitvi...
Zunaj
ječarji. Povsod so se razporedili, vseh šest ploskev imajo pod svojim nadzorom.
Sprva so imeli težje delo, morali so tiščati zid, da ga ni njegov ujetnik
zamajal, ko je nanj pritiskal, da bi ušel... tako močno je pritiskal, da so ga
že roke bolele, vse ga je bolelo, celo telo, tako se je naprezal... in celotno
počutje, tako ga je bolelo, ko je, počasi, spoznaval nemoč svojih
prizadevanj...
Zdaj je
ječarjem lažje, jetnik se je sprijaznil, ždi, v popolnem miru, na oni drugi,
svoji strani. In ječarji le bedijo, za vsak primer, če bi ga spet prijelo, tega
ujetnika, da bi skušal lastno ujetost prebiti, in zid proti rušitvi
potiskati...
Glas. Morda
ni glas, tisti pravi, ki bi od nekod prišel... jetnik ne ve, že tako je izgubil
stik z realnostjo, da ne loči, ne ve, če je zares slišal, ali se mu je samo
zazdelo, vendar... obudilo se mu je upanje, zaznal je, po dolgem času, novo
moč, še bolj slabotno sicer, kot je bila tista, katero je nekoč zmogel... in
vstane, ta jetnik, pa krene, proti zidu, proti glasu, ki ga vabi, naj pusti za
seboj lastno ujetost, naj krene prek zidu in se poda v svobodo...
Jetnik se
zopet opre ob zid, in začne nanj pritiskati...
In ječarji
planejo. Tudi oni so zaslišali glas, in ne samo to, zaznali so, da je začel
jetnik spet v zid potiskati, da bi ga podrl, ali vsaj predrl... in pritiskajo
tudi oni, močno pritiskajo, s svoje, zunanje strani, pa...
Je čudno,
da se zid tesnobno počuti, ko pa z obeh strani hkrati nanj pritiskajo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar