Obstajajo
različni pogledi, sila veliko jih je, tako na svet, kot celoto, in še več na
njegove posamične dele, pa se ljudje radi odločamo o tem, kateri med temi
pogledi je - pravilen. In ga skušamo (tako ravnamo z vsem, zaradi tega tudi
obstajajo slepo-sprejeta-in-brez-razumevanja-iz-generacije-v-generacijo-prenašana
"prepričanja") postaviti na nek sveti nam podstavek, potem pa se na
posamezne "modrosti" sklicujemo, jih navajamo, se izkazujemo za
modre, ne da bi bili sposobni vsaj dve dejstvi zabeležiti: prvo je dejstvo, ki
govori o tem, da je (bil) zapisovalec nekih mnenj (ki jih sedaj mi "za
svoja" jemljemo) na krepko višji miselni ravni, kot je raven, na kateri
smo obtičali mi (in zaradi tega niti pod razno ne dojemamo njegovih tolmačenj
na način, na kakršnega jih je dojemal "on"), drugo pa je dejstvo, da
so nekoč razpolagali z izjemno drugačnimi vpogledi v samo izhodišče oblikovanja
spoznanja, in obenem v najmočnejši dejavnik, ki je v sopogojevanju z znanim nam
"svetom", v - človeka (kot tvorca lastnih spoznanj, kot posredovalca
teh spoznanj drugim). Da, takrat "nekoč" je bilo o samem
"človeku" (v obeh pogledih, in predvsem v psihičnem) tako malo
znanega, da je bilo v bistvu nemogoče skleniti nek krog v procesu ugotavljanja
na relaciji vzroki človekovega izkazovanja-človekovo izkazovanje-vzroki
začetno omenjenih vzrokov (torej tisti vzroki, ki so "krivi" za to,
da so prepoznani vzroki, ki pogojujejo človekovo izkazovanje, takšni, kakršni
so)... in je bilo v najboljšem primeru moč
ugotoviti bodisi to, da je človek v svojem izhodišču navadna žival... ali to,
da človek deluje po božjem navdihu... ali pa celo to, da je razumsko bitje, ki
se izkazuje z nerazumnimi dejanji. In so bile vse te tri "ugotovitve"
povsem pravilne, v konkretnih časih/okoliščinah ter v okviru obstoječih
(spo)znanj.
Zanimivo,
zgolj mimogrede: če nemudoma izpustim srednjo možnost (ker se v logičnem
zapopadanju ne izkaže kot sprejemljiva), mi ostaneta le dve različici, in
sicer:
- prva, ki
govori o človeku-živali (pa utegne celo zbegati, takšna trditev, v kolikor iz
splošno veljavnih - določenih - domnev o "človeku" izhajam), kajti -
v kolikor bi bil človek le človek-žival, potem ne bi bil zmožen ugotavljati
relativnostne teorije... (čeprav je, absurd, sam, s svojim izkazovanjem, še
najbolj neoprijemljiv, potemtakem "relativen")...
- druga, ki
govori o človeku razumnem bitju (in tudi bega, ta, konkretna ugotovitev, ko
pomislim na to, da se celo žival nauči ravnati - za v bodoče - na temelju
izkušenega, na osnovi spoznanj, medtem ko človek nenehno le ene in iste napake
izkazuje, v različnih "obarvanostih", resda, a kljub temu)...
... pa bi
nevzdržnost, spornost obeh prepričanj (o isti stvari, o "človeku"),
še bolje nevzdržnost dejanskih ravnanj, ki jih izkazujemo, kot ljudje, zmogla
govoriti le o tem, da je -resnica nekje vmes... in da na svetu ne
obstaja le - ena vrsta "človeka". A pustimo to, nekaj malega sem tudi
na to temo, v preteklosti...
Vrnimo se k
spoznanjem posameznih mislecev oziroma k njihovim filozofskim teorijam (govorim
o celotnih njihovih razlagah sveta). Ni jih (teh razlag), ki bi bile absolutne,
ni jih, ki bi bile v celoti sprejemljive kot pravilne (pa čeprav so se v
določenih časih kot take celo izkazovale)... a tudi tovrstno ugotavljanje
ne/ustreznosti posameznih mislecev, in njih misli, ni moj namen, pač pa mi
služi le za pojasnjevalni del sledeče trditve:
prav v
vsaki filozofiji, prav pri vsakem filozofu, je moč zaslediti tudi NEOVRGLJIVO
RESNICO, v kolikor je uspel(a) bodisi "natipati" (takrat, ko se jim
sanjalo ni, da se bo "nekoč" dalo pokukati v človeško psiho), bodisi
doumeti tokokrog, ki sem ga prej izpostavil (pomniš, tisti "vzroki
ravnanja-ravnanje-vzroki vzrokov"), in je, poleg človeka, uspel/a
"videti" tudi zakonitosti, po katerih deluje "narava"... z
drugimi besedami, RESNIČNA je sleherna misel, sleherno spoznanje, vedenje, ki
ustreza - LOGIKI ("samoumevnosti", natanko tisti, po kateri vse
poteka, in natanko na način, na katerega se to potekanje odvija). In to v
nadaljevanju pomeni...
... da bodo
tudi skozi čase "neki drugi", ki bodo o istih stvareh razmišljali,
prišli do povsem identičnih (delnih) zaključkov, kot so bili zaključki nekih
predhodnikov, v kolikor bodo isto orodje uporabljali, torej LOGIKO. Drugače,
pač, ne gre.
Ilustracija,
"drobna"... pred dnevi sem slišal, da sem "dobro priredil
Ničeja" (bentiš, možakar si je toliko soglasnikov v priimek zbasal, da ga
bom kar po domače!), ko sem zapisal tisti "Kar ne krepa, to krepi?
Ne, obratno: kar ne krepi, to krepa!" Pa,
sem res naredil prav to, slavnega filozofa "dodelal, obdelal, karkoli
že..."? Ne, še zdaleč NE, le... sledimo logiki:
- vse, kar
se rodi, se rodi v rast...
- vse, kar
ne umre, pri porodu/za njim, raste... in vse, kar preneha rasti, je krepnilo
(tu moramo dopustiti, da je "rast" pojmovana kot "razvoj",
in ne zgolj kot telesno-doseganje-maksimalne-višine)
-
potemtakem: dokler rastem, sem živ... pa lahko zaradi tega povsem logično
zapišem (če je "rast", "krepitev" predpogoj
življenja/razvoja), da... vse, kar (več) ne krepi (ne raste), je umrlo/mrtvo
(je krepnilo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar