torek, 14. julij 2015

Katera "filozofija" je pravilna...

Obstajajo različni pogledi, sila veliko jih je, tako na svet, kot celoto, in še več na njegove posamične dele, pa se ljudje radi odločamo o tem, kateri med temi pogledi je - pravilen. In ga skušamo (tako ravnamo z vsem, zaradi tega tudi obstajajo slepo-sprejeta-in-brez-razumevanja-iz-generacije-v-generacijo-prenašana "prepričanja") postaviti na nek sveti nam podstavek, potem pa se na posamezne "modrosti" sklicujemo, jih navajamo, se izkazujemo za modre, ne da bi bili sposobni vsaj dve dejstvi zabeležiti: prvo je dejstvo, ki govori o tem, da je (bil) zapisovalec nekih mnenj (ki jih sedaj mi "za svoja" jemljemo) na krepko višji miselni ravni, kot je raven, na kateri smo obtičali mi (in zaradi tega niti pod razno ne dojemamo njegovih tolmačenj na način, na kakršnega jih je dojemal "on"), drugo pa je dejstvo, da so nekoč razpolagali z izjemno drugačnimi vpogledi v samo izhodišče oblikovanja spoznanja, in obenem v najmočnejši dejavnik, ki je v sopogojevanju z znanim nam "svetom", v - človeka (kot tvorca lastnih spoznanj, kot posredovalca teh spoznanj drugim). Da, takrat "nekoč" je bilo o samem "človeku" (v obeh pogledih, in predvsem v psihičnem) tako malo znanega, da je bilo v bistvu nemogoče skleniti nek krog v procesu ugotavljanja na relaciji vzroki človekovega izkazovanja-človekovo izkazovanje-vzroki začetno omenjenih vzrokov (torej tisti vzroki, ki so "krivi" za to, da so prepoznani vzroki, ki pogojujejo človekovo izkazovanje, takšni, kakršni so)... in je bilo v najboljšem primeru moč ugotoviti bodisi to, da je človek v svojem izhodišču navadna žival... ali to, da človek deluje po božjem navdihu... ali pa celo to, da je razumsko bitje, ki se izkazuje z nerazumnimi dejanji. In so bile vse te tri "ugotovitve" povsem pravilne, v konkretnih časih/okoliščinah ter v okviru obstoječih (spo)znanj.

Zanimivo, zgolj mimogrede: če nemudoma izpustim srednjo možnost (ker se v logičnem zapopadanju ne izkaže kot sprejemljiva), mi ostaneta le dve različici, in sicer:

- prva, ki govori o človeku-živali (pa utegne celo zbegati, takšna trditev, v kolikor iz splošno veljavnih - določenih - domnev o "človeku" izhajam), kajti - v kolikor bi bil človek le človek-žival, potem ne bi bil zmožen ugotavljati relativnostne teorije... (čeprav je, absurd, sam, s svojim izkazovanjem, še najbolj neoprijemljiv, potemtakem "relativen")...
- druga, ki govori o človeku razumnem bitju (in tudi bega, ta, konkretna ugotovitev, ko pomislim na to, da se celo žival nauči ravnati - za v bodoče - na temelju izkušenega, na osnovi spoznanj, medtem ko človek nenehno le ene in iste napake izkazuje, v različnih "obarvanostih", resda, a kljub temu)...

... pa bi nevzdržnost, spornost obeh prepričanj (o isti stvari, o "človeku"), še bolje nevzdržnost dejanskih ravnanj, ki jih izkazujemo, kot ljudje, zmogla govoriti le o tem, da je -resnica nekje vmes...  in da na svetu ne obstaja le - ena vrsta "človeka". A pustimo to, nekaj malega sem tudi na to temo, v preteklosti...

Vrnimo se k spoznanjem posameznih mislecev oziroma k njihovim filozofskim teorijam (govorim o celotnih njihovih razlagah sveta). Ni jih (teh razlag), ki bi bile absolutne, ni jih, ki bi bile v celoti sprejemljive kot pravilne (pa čeprav so se v določenih časih kot take celo izkazovale)... a tudi tovrstno ugotavljanje ne/ustreznosti posameznih mislecev, in njih misli, ni moj namen, pač pa mi služi le za pojasnjevalni del sledeče trditve:

prav v vsaki filozofiji, prav pri vsakem filozofu, je moč zaslediti tudi NEOVRGLJIVO RESNICO, v kolikor je uspel(a) bodisi "natipati" (takrat, ko se jim sanjalo ni, da se bo "nekoč" dalo pokukati v človeško psiho), bodisi doumeti tokokrog, ki sem ga prej izpostavil (pomniš, tisti "vzroki ravnanja-ravnanje-vzroki vzrokov"), in je, poleg človeka, uspel/a "videti" tudi zakonitosti, po katerih deluje "narava"... z drugimi besedami, RESNIČNA je sleherna misel, sleherno spoznanje, vedenje, ki ustreza - LOGIKI ("samoumevnosti", natanko tisti, po kateri vse poteka, in natanko na način, na katerega se to potekanje odvija). In to v nadaljevanju pomeni...

... da bodo tudi skozi čase "neki drugi", ki bodo o istih stvareh razmišljali, prišli do povsem identičnih (delnih) zaključkov, kot so bili zaključki nekih predhodnikov, v kolikor bodo isto orodje uporabljali, torej LOGIKO. Drugače, pač, ne gre.

Ilustracija, "drobna"... pred dnevi sem slišal, da sem "dobro priredil Ničeja" (bentiš, možakar si je toliko soglasnikov v priimek zbasal, da ga bom kar po domače!), ko sem zapisal tisti "Kar ne krepa, to krepi? Ne, obratno: kar ne krepi, to krepa!"  Pa, sem res naredil prav to, slavnega filozofa "dodelal, obdelal, karkoli že..."? Ne, še zdaleč NE, le... sledimo logiki:

- vse, kar se rodi, se rodi v rast...
- vse, kar ne umre, pri porodu/za njim, raste... in vse, kar preneha rasti, je krepnilo (tu moramo dopustiti, da je "rast" pojmovana kot "razvoj", in ne zgolj kot telesno-doseganje-maksimalne-višine)
- potemtakem: dokler rastem, sem živ... pa lahko zaradi tega povsem logično zapišem (če je "rast", "krepitev" predpogoj življenja/razvoja), da... vse, kar (več) ne krepi (ne raste), je umrlo/mrtvo (je krepnilo).

Ni komentarjev:

Objavite komentar