JEZA in SOVRAŠTVO...

Obe podobi čustvovanja sta dokaj razširjen pojav, pri čemer sama "jeza" ne pomeni avtomatično tudi neke spornosti, po vprašanju psihičnega stanja, medtem ko je "sovraštvo" že "odstopanje od normalnega", je - bolezen!

Kdo se ne bi kdaj (u)jezil? Ob vseh stvareh, ki nam načrte prekrižajo, ob dogodkih, v okviru katerih nas "vržejo s tira"... jeza je v bistvu nek povsem normalen čustven odziv, kakršnega lahko opazimo tudi v preostalem živalskem svetu. In je v bistvu na nek način celo pozitivna, kadar "nekim" izven sebe sporočaš, da si v stanju povečane čustvene nestabilnosti, da nisi zmožen najbolj "trezno" delovati, pa je bolje, da te pri miru pustijo, kot pa da s svojim nadaljnjim drezanjem, "poseganjem v tvoj prostor" izzivajo stopnjevanje tvojega negativnega čustvovanja.

Jeza zna biti tudi "gonilo", kadar se ujeziš, nato pa skleneš, da boš nalašč dokazal/pokazal, da (nekaj) zmoreš, da "se ne daš", ampak...

Jeze ni dobro zadrževati v sebi, kajti nabira se, in se tudi nabere, pa se, v podobi nekakšne negativne čustvene usedline nalaga v naši notranjosti, v podzavesti, in s tem "ubija" taistega, ki se je ni znal na ustrezen način "znebiti". Pomeni, da se je potrebno jeze "otresti", vendar ne na kakršenkoli način, in pod vsakim pogojem, pač pa, če je le možno, prek "strelovoda", prek katerega ne bomo neke druge prizadeli... razen, če so tako agresivni do nas, pa ne razumejo vseh naših ostalih prizadevanj, da bi jih od njihove agresije (napram nam) odvrnili, potem... ja, potem pa se zgodi, da glas na višji klin stopi, pa se tudi z vrha lestve v povračilo/obrambo z(a)dere... 

Sovraštvo pa je povsem drugačna zadeva. In ni le "akumulirana jeza", ni zgolj neka višja stopnja "biti hud", tisti bes, daleč od tega, sovraštvo postane način življenja, postane oblika obnašanja/odzivanja do določene "ne-mojosti", kar tako, počez, in tudi v vsakokratni povezavi z nekimi sprotnimi dogajanji, s katerimi se "sooča"... ne, sovraštvo je "poklicna opredelitev" psihe tistega, ki to sovraštvo v sebi nosi.

In tudi zna biti jezno, to sovraštvo, ne samo, da se jezi, besni, dobesedno, že ob vsaki mrvici, ob kateri se prebudi. In je hudo, za tistega, že to, da ga premore, da sploh pozna ta občutek, da "ve" kako je sovražiti, in je še toliko huje, kolikor več se tega sovraštva v človeku nabere. Da, bremeni, to sovraštvo, predvsem in nenehno predvsem tistega, ki - sovraži! Včasih pa se tudi izživlja, nad drugimi, če ne drugačnimi, potem nad tistimi, ki se "pri roki znajdejo".

Sovraštvo je, za razliko od jeze, daleč od normale! Še nisem videl ene same živali, razen človeka, ki bi znala sovražiti, ki bi se zmogla s sovraštvom izkazovati. Ja, kaže zobe, na primer pes, a jih ne kaže zaradi tega, ker bi sovražil, pač pa predvsem zaradi strahu, občutka ogroženosti... in zaradi tega, ker so ga naučili (izkušnje, zvečine v povezavi s človekom in njegovim odnosom do živali!), da se je najbolje z zobmi odzvati, kadar se ogroženega počuti... in ga mine, tega psa, jeza in zobna-vnema, v trenutku, ko iz njegovega "polja" izgine tisti/tisto, ob komur/čemur se je ogroženega začutil. Še nisem videl živali, da bi se v sovraštvu podala iskati nekega svojega sovražnika, pa stremeti k temu, da ga, denimo, pobije. Pri človeku... ja, pri človeku pa se to, žal, dogaja, in niti ne tako malokrat...

Kakorkoli že, sovraštvo je BOLEZEN, zaradi katere trpita tako ta, ki sovraži (pa naj se še tako NE ZAVEDA lastnega trpljenja, bi se ga zavedel v trenutku, ko bi se mu dalo - z zamahom roke - to sovraštvo izbrisati iz "navodil za delovanje"), kakor okolje, saj je tak človek bolj zadrgnjen, hitro vzkipi (ob določenih "impulzih"), se o določenih vsebinah ne zmore umirjeno, strpno, predvsem pa "pametno" pogovarjati... obenem pa nikoli ne veš, kdaj "mu" bo prekipelo, pa se bo kak nov brejvik sprehodil po mestu...

Sovražiš? Smiliš se mi. Zelo sovražiš, tako zelo, da kar "(z)rasteš" v neki svoji občuteni moči/gnevu/vzkipljivosti, ko te sovraštvo razvname? Pojdi po pomoč, strokovno pomoč. Če nisi "zgrešena investicija" (prestar, da bi se še splačalo čas vate "vlagati", zlasti zaradi tega, ker so možnosti omejene, in je veliko mladih, mlajših, ki imajo psihične težave, in ki naj bi imeli življenje pred seboj, pa je bolj smotrno njim pomagati), potem - nekaj mesecev, morda let (ne da se "na pamet" o vzrokih/težavnosti določenega psihičnega stanja, in se tako ne da tudi o tem, koliko časa je potrebnega za vsaj-v-najnujnejšo-normalno-delovanje-spraviti), pa boš znova nekoliko lažje, lepše "življenje (lastno) zadihal".