ČE...

Vzemimo za primer, izhodiščni, neko odločitev, denimo to, da ugotovim, kako bi rad naredil - stol! In svojo zaznano "idejo" nemudoma spremenim v "željo" ter jo preusmerim v "namero", nato pa se lotim - izdelave stola.

Kakopak, toliko pa že sem pameten, madonca, TUDI JAZ ŽIVIM na tem svetu, in SEM (tudi jaz!!) ŽE VIDEL VELIKO STOLOV, pa bom ja vedel, kako stol zgleda... in tudi jaz vidim vijake, pa vem, da mizar les uporablja, z orodjem razpolaga... pomeni, samo to preverim, če imam tudi sam kladivo, pa žago, izvijač... po les skočim v trgovino in ni vrag, da ne bi znal narediti nekaj tako preprostega, kot je stol!!!

Natanko NA TAKŠEN NAČIN deluje gromozanska večina ljudi: vidi, ve, da nekaj obstaja, in, ker je prepričana v to, da s svojimi zmožnostmi NE MORE zaostajati (pamet je ja naravno vsem dana!!!), se loti "izdelave", česarkoli...

No, ravno česarkoli ne, kajti TAM, kjer obstaja možnost hudega finančnega udarca, tam se zavedamo, da smo v zmožnostih omejeni, pa, recimo, za popravilo televizorja, avtomobila... podobnih nam "dragocenosti", uporabimo usposobljene mojstre... tudi takrat, kadar gre za naše fizično zdravje, ravnamo podobno, ampak to IZKLJUČNO zaradi strahu, da bi nam bilo še huje, da bi nas morda celo pobralo, ko ne bi šli k zdravniku... sicer pa, in zlasti pri tistem, česar SPLOH NE VIDIMO (in smo prepričani, da se le "na površju", vsem na očeh - potemtakem tudi nam, ki GLEDAMO in TUDI VIDIMO SVET) dogaja, tam, pri tistih zadevah preprosto - VEMO... pardon, ZDI se nam, da vemo, a v bistvu pojma nimamo, in prav zaradi tega neumnosti počnemo, in se prav zaradi tega - neumni izkazujemo!

Mimogrede: pamet NI naravno dana, naravno so ne/dane le možnosti za njo... pamet se mora naučiti "biti pametna" (če se ima, seveda, iz česa/na čem/s čem učiti), v nasprotnem...

In sem se lotil, tega stola, svojega, seveda. Priznam, nikoli prej ga nisem delal, in se mi je zadeva dokaj hitro zapletla. Že pri kotih, ki sem jih skušal pravilno odmeriti, da bi vse noge pod "enakim režimom" proti sedalni plošči pritekale, sem se zafrknil... in so noge silile vsaka po svoje... tudi dolge niso bile enako, že res, da so bile razlike malenkostne, a se je izdelek, kljub temu, preveč majal... o drugem raje ne bom govoril, bi me bilo preveč sram... in sem vrgel zadevo v peč, pa opustil zamisel, da bom kar tako, zlahka, začel izdelovati stole! (opomba: se je že dogajalo, da se je izkazala nemoč razlikovanja med izpisom nekega domnevnega primera in med nekim dejanskim stanjem, pa pohitim zapisati, da sem "stol" le "tukaj", v "razlagi" izdeloval...).

In to je to, bi sledilo vprašanje? Ne, to ni samo to, to je še nekoliko več, in sicer: 2 x sem se (pri tej "izdelavi stola") izkazal v neki svoju umnejši podobi, 1 x pa kot - neumen. Umen sem bil, prvič, takrat, ko sem porodil zamisel in sem se napotil zadostiti lastni radovednosti/izzivu ter jel preizkušati svoje zmožnosti! NEumen sem bil s tem, ker se nisem zavedal tega, da za sleherno izkazovanje (torej za kakršnokoli delo/moje udejanjanje) potrebujem najprej BITI USPOSOBLJEN za opravljanje konkretnega opravila!!! In za v-drugo-umnega sem se izkazal s tem, da sem ugotovil, da nimam potrebnih predpogojev (znanja, veščine, pripomočkov...) za to, da bi zmogel uspešno narediti stol, pa sem zamisel o njegovi izdelavi raje - opustil!!! In vse do tedaj, dokler se ne bi (znotraj obstoječih, nespremenjenih okoliščin, torej z znanjem/izkušnjami, ki ga/jih premorem) znova odločil, da bom - naredil stol... ali odšel na volišče spreminjat svet... ali ga kar sam, lastnoročno, skušal "popraviti"... imam možnost, da se vsaj navzven (čeprav zgolj s tem, da NE POČNEM NEUMNOSTI) izkazujem za "umnega"! Da, ker takoj, v istem hipu, ko bom znova zastavil, pa čeprav samo s tem, da bom "usta odprl"... se bo že razkrivalo to, koliko (če sploh) sem zares česarkoli pametnega zmožen!