Pogled
v življenje, in pogled pod korake, ki vodijo, skozi to življenje...
Lepo je,
verjetno sila lepo, sedeti v senčki, če se le da v prijetni senčki, in čakati,
da bodo "neki drugi"... tisto, po čemer bom tudi sam segel, če jim bo
uspelo. Če jim ne bo, tudi ni panike, moji senčki ne bo prišlo do živega...
Pa
razmišljam, nekako takole: če se "meni" ne zdi vredno, da bi se v
svoji senčki izpostavil, in tudi njo pod vprašaj postavil, za nekega drugega,
potem - sem "jaz" vreden tega, da se nek drug, kdorkoli, zame
(iz)postavlja?! Celo - sem sploh vreden, da sem, če... zgolj čakam, da bo
dovolj varno, pa bom tudi jaz "vedel" kaj je to - pošteno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar