Ni je
stvari, ki se ne bi v lastnih protislovjih izkazovala. Da, ne v enem samem, pač
pa v mnoštvu protislovij, ki izpričujejo, redno in nenehno, da drži tisto o + in -, ki
šele družno/združena tvorita celoto. In kakor je "kemija" (banalen, a
dokaj razumljiv primer) tista zadeva, nad katero se hudujemo (ker nam zemljo,
vodo, zrak... nas same... uničuje), tako so razna cepiva, antibiotiki,
protibolečinska sredstva... stvari, ki tudi so "kemija", a bi brez
njih naše življenje bivalo A) v krepko nižjih številčnih izkazih B) v
krepko krajši(h) življenjski(h) dobi(-ah) C) v krepko drugačni kakovosti
bivanja...
Človek, kot
bitje, je - mojster protislovij, pravzaprav mojster absurdnih protislovij!
Po eni
strani želi sebi dobro delati, in kolikor mu to uspe, mu uspe bolj na kratek
rok, po drugi strani pa ga ni, ki bi mu lahko toliko škode povzročil, kot si jo
povzroča sam, zgolj s tem, da je, kakršen je!
Izhajam iz
neke trditve, ki sem jo nocoj zasledil, trditve, po kateri naj bi "človeka
vodili goni, naravnani v smrt in samodestrukcijo"... pa ne vem, če je temu
res tako, dokler vse "funkcionira" na način, na kakršnega je
zastavljeno... kar skušam pojasniti...
Prvo, stežka bi se strinjal z
ugotovitvijo, da je "narava" tako neumna, da bi porajala življenja le
zaradi tega, da bi jih takoj, že ob poroditvi, v lasten konec (kaj šele v
samouničevanje) usmerila! In tega ne morem verjeti, ker - ko bi kaj takega želela,
potem ne bi porojenega življenja "opremila" z željo po (pre)živetju,
z zmožnostjo učenja potrebnih znanj/veščin, ki to preživetje
omogočajo/zagotavljajo, z različnimi "mehanizmi", ki posameznemu
bitju določeno orožje dajejo, orožje, s katerim si lahko še uspešnejše izbori
neko svoje mesto v "svetu". Ne, narava pa ne more biti neumna, le mi
- narobe razumemo, določene "malenkosti"!
Drugo, ko bi bil človek resnično v
samodestrukcijo naravnan, potem - če te žene "gon", pa če niti ni
tako težko ta gon uresničiti, potem... potem resnično ne razumem, na osnovi
česa se A) podaljšuje življenjska doba in B) veča število
človeškega prebivalstva?
Tretje, ko bi bila človekova temeljna
težnja samodestrukcija, potem ne bi njegova podzavest prav nasprotno delovala,
in mu skušala "lajšati" fizične podobe življenja na način, da
človekovo "svobodno voljo", njegov dejansko "zavestni del",
tlači nekam na varno, v temno, hladno klet, obenem pa nagonom dopusti, da do
večje veljave pridejo... in, zanimivo, ko bi zmagal "nagon smrti", bi
človek samega sebe uničil (saj tudi ta zmaga, enkrat, če, ko se uspe vse tako
"zafeclati", da je "tik-pred-koncem"), ker pa zmaga
"(na)gon po preživetju", se življenje nadaljuje (res prvenstveno v
podobi fizičnega preživetja, ki je "oplemeniteno" s psihičnim
trpljenjem/umiranjem, v končni fazi tudi odmrtjem)... in zlahka izpričuje o
tem, da človeka v prvi vrsti "žene živeti", šele v "okvarjenem
sistemu" pa - v smrt.
Če je
logično tako, seveda. Če ni... bo pa treba neko drugo, ustreznejšo logiko
najti. Obilo uspeha!
Ja, je pa
res tudi to, da "človek" (govorim o "večinskem" bitju) sila
rad izbira SMER, neko, katerokoli, potem pa, želeč proti izbrani smeri, HODI
PROČ OD NJE! Vem, butec, le kaj napiše... se bo dalo slišati, a, razmislite...
če ne drugače, potem: kam je izginilo tisto boljše življenje, v katerega smo
krenili, kam izgine vsa naša spoznana zmožnost, ko se rezultati sfižijo, katera
je stvar, ena sama in edina, ki smo jo izbrali, se zanjo odločili, pa ima še
dandanes - našo podporo?!
In v čem je
poglaviten razkorak? Takole poskusim...
Recimo, da
si vtepem v glavo, da sem vrhunski mizar... pa skušam to tudi pokazati, in
narediti stol, ki bo s svojo kakovostjo (uporabnostjo, izgledom...)
opravičeval/izkazoval mojo "vrhunskost". Seveda, zlahka razumljivo,
vendar - če ne znam, potem ne znam, in ne zmorem, pa če si še tako domišljam,
da sem... a zares, žal, nisem...
In potem
sploh čudno ni, da se v samodestrukciji izkazujem: menim, da sem
"UH!!!", skušam se pokazati (s svojimi izdelki) za vrednega tega
"UH!!!", pa bolj kot se mučim, več materiala vstran vržem, več
časa/življenja zabijem v nič, bolj sem zaradi tega nejevoljen (ne pomaga, če so
mi trgovci krivi, ker so mi slab material dobavili, ne pomaga, če vremenske razmere
neugodno na moje mojstrstvo delujejo, ne pomaga, če imam neke dežurne
"druge", katere lahko krivim za lastno nezmožnost), bolj samemu sebi
življenje kvarim, pa res delujem, kot da bi zavestno hodil v samodestrukcijo...
le, da se tega ne zavedam, ker nisem tako razumen, da bi vedel kaj počnem...
Ko pa
pomislim na podatek o tem, da so med 2. svetovno vojno z večih strani hiteli
narediti "atomsko bombo"... pa ko pomislim, da so tudi pri
sestavljanju "pospeševalnika" natančno vedeli, kaj iščejo, potem...
mejduš, je možno, da celo takšni bivajo, med nami, ki - vidijo v bodočnost?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar