Občutek (na/gon) in razum...

Izhodiščna trditev: gromozanska večina človeštva ravna "po občutku", z drugimi besedami - nagonsko. Peščica deluje (tudi) drugače, pa zmore celo razumsko. Pomeni, da je pri večini človeštva edina razlika, ki to večino raz/loči od (preostalih) živali: velikost "spominske enote". Pojasnim...

To, da ljudje zvečine (za)res delujemo v prvi vrsti "po občutku" (in je sleherno drugačno ravnanje le "stvar priučenosti"), še najbolje ponazorijo primerjave iz dejanskega življenja. Denimo:

- otrok bo skorajda v 100 % primerih stekel za žogo čez cesto, če ga ne bodo - drugače naučili (pomeni, da steče prek natanko tako, kot to naredi žival... če je niso - izkušnje, dresura - drugače naučili);

- otrok bo pograbil tudi kačo, strupenjačo, če se mu bo "pri roki" znašla (razen, če ga ne bodo drugače naučili... prav tako, kot bo tudi žival, še neizkušena, tlačila svoj "nos" proti kači, razen... če je nagoni/izkušnje/dresura... niso drugače naučili);

- otrok bo tlačil v usta (tudi v ušesa, nos...) vse, kar se mu bo za v usta prikupno zazdelo (razen, če ga ne bodo drugače naučili... prav tako, kot bo to počela žival... če je nagoni/izkušnje/dresura... niso drugače naučili)...

Z drugimi besedami: izhodišče je povsem ENAKO, razplet pa - krepko v prid živali, ki... bo lastne "občutke" oplemenitila z izkušnjami, in se ne bo... če grem od zadaj proti začetku... zastrupila s hrano, za katero bo vsaj dopuščala možnost, da utegne biti "strupena"/"pokvarjena"/"nezdrava" (prosim, govorim o "živali, ki živi znotraj svojega naravnega okolja", ne o živali, katero je človek docela "spridil", pa niti do "pridobivanja nekih posebnih izkušenj/možnosti izbir/e" priti ne more!)... in se bo rjovenju (nestrpnega) leva na daleč izognila (ter ne bo šla, kakor počnemo ljudje, nestrpnosti celo - dodatno - razpihovati!!!)... in bo bistveno več časa (premisleka/"poguma") potrebovala za to, da se bo čez navadno dvopasovno cesto pognala (če bo imela negativne izkušnje, seveda), kot je "čas", ki ga potrebuje človek za to, da - steče prek avtoceste...

Da smo vodljivi (dirigirani) znotraj nekih vsiljenih nam vzorcev, to dokazujemo še najbolje kar sami... vsakokrat, ko ob nekem našem "mi" dobesedno poskočimo, in hitimo zagovarjati ta "mi", češ da ni samo sila pomemben (za nas!), pač pa je njegov obstoj celo nujen... kajti - brez njega tudi "nas" ne bi bilo... žal, a gre za kruto dejstvo, v vseh primerih, v katerih se lahko (napram preostalemu svetu) "izkažeš" predvsem/izključno s svojo (pravo)ver(nostj)o, narodnostjo, politično in katerokoli drugo pri-pad-nost-jo... in: dokler PRIPADAM (nekomu, nečemu), do tedaj me ni v podobi "lastne volje, lastnine", pač pa sem le - pripad tega nekoga ali nečesa, le delček, zrnce neke vsebine, ki je vsebina le toliko časa, dokler - "skupaj držimo".

Čemu govorim o "večini in peščici"? Preprosto...

Ne vem, če je moč "na osnovi občutka" (kakor deluje večina) zaobjeti tisto SPOZNANJE (nekih zakonitosti), tisto LOGIKO (ki mi pove o tem, kako VSE stvari na tem, doslej spoznanem, svetu delujejo po domala enakih zakonitostih, med katerimi so temeljne zadeve tiste, ki govorijo o tem, da ima vsaka posledica svoj vzrok, in da je vsak vzrok obenem tudi posledica nečesa... pa dokler krog ni sklenjen, in je še zadnja posledica obenem tudi kot vzrok prepoznana... in dokler na temelju tega ne dojamem, da večnega ni drugače, kot tako, da se nenehno spreminja, pomeni da iz samega sebe nekaj drugačnega - čeprav še vedno na pogled enakega - porodi...)... kakorkoli že, ne vem, celo za NEMOGOČE se kaže to, da bi se dalo na osnovi "občutka" VIDETI tiste nevidne zadeve, ki so prvega sestavljalca računalniškega programa popeljale v smeri - same sestavitve in zapisa tega, nekega, konkretnega, "otipljivega" programa... in to celo na tak način, da danes zmorejo sestavljati neke svoje programe številni programerji, ki sicer ne vidijo tistega, kar je prvi sestavljalec videl, a so bili zmožni dojeti neko "osnovno logiko", razumeti pojasnilo svojih učiteljev in se - naučiti izvajati obrt, pisanje računalniških programov!

Ljudje ravnamo "po občutku"... RES JE, vendar... ko bi se zavedali tega, da ravnamo "po občutku", potem bi svoja mnenja oblikovali kot... "zdi se mi", "če se ne motim"... skratka, izjasnjevali bi se v "pogojni obliki", ob kateri bi predvsem sami(m) sebi dopuščali možnost, da se - motimo! Vendar, ne, mi izjavljamo, strogo in nedvomno, TRDITVE, s katerimi izpričujemo to, da "VEMO"... in še bolj, izpričujemo to, da se niti tega ne zavedamo, da - le neumnost zmore biti prepričana v tisto, česar ne pozna (ker ni imela KDAJ/KJE spoznati, pa tudi ne more razumeti, še manj - z različnostjo primerov, in drugače kot v podobi prepričanja - dokazati)!!!!!

V ilustracijo: delali so poskus, in so (v "Ameriki") ljudi, mimoidoče, spraševali o tem, kakšna temperatura mora biti v "jedrskem" reaktorju, da bo le-ta pravilno deloval... seveda, dali so jim nekaj možnosti... in ENEGA SAMEGA NI BILO, ki bi rekel - "ne morem vam odgovoriti, ker ne vem, in bo, po vsej verjetnosti, napačno, to, kar bom rekel..." !!!!! Enega samega NI BILO, ki bi izkazal - zmožnost RAZUMSKEGA ODZIVA(nja)!

Podobno delujemo nenehno, in tudi na volitvah... in podobno lastno razumskost izkazujemo (tudi) takrat, ko ne moremo niti povsem običajnega kroga videti (in lasten delež prepoznati), kroga, ki poteka, na primer, takole:

1. izvolil sem neprimerne... 2. neprimerni so neprimerno ravnali (neprimerni, po zakonih logike, NE MOREJO delovati primerno)... 3. nastale so posledice, neprimerne (kadar neprimerni neprimerno ravnajo, posledice ne morejo biti primerne!)... 4. te posledice mi niso všeč, so mi neprimerne (drugačne niti biti ne morejo, kadar neprimerni neprimerne iz/volijo, pa ti izvoljeni neprimerni neprimerno ravnajo in so posledice njih neprimernih ravnanj - neprimerne!)... 5. ODGOVOREN sem za nastalo situacijo, ker NISEM bil (dovolj) PRIMEREN, da bi o tako resnih zadevah - odločal!!!! A, ne, pri nas "razumni" (bolje: po občutkih delujoči) raje s prstom na "druge" po/kažejo.