Učenje na "napakah"...

Napaka ni vselej zgolj napaka, čeprav - večinoma je...

Napaka, recimo, ne more biti zgolj napaka takrat, kadar zavzame mesto "učnega pripomočka", in mi pomaga, da na izkustven način spoznam ne/pravilnost določene domneve. A za to spoznanje potrebujem najprej - zmožnost spoznanja lastnega napačnega ravnanja.

Napaka, recimo, ni napaka, kadar je povsem običajno izkazovanje zmožnosti določene(ga) bitja/vrste. Takrat je le izkaz objektivnih danosti, ne/zmožnosti nečesa, kar drugačno sploh biti ne zmore.

In je napaka napaka le takrat, v "človekovem" svetu, kadar skušaš "proti-običajnemu/normalnemu", ker: to počneš povsem brez pomena (saj početje ne bo zaleglo, ničesar ne bo spremenilo), obenem pa sebi iščeš neshojene poti (pa v tvojem - "naravi" sicer normalnem početju, naklonjenem iskanju, preverjanju, učenju - "človeški svet" vidi neumnost, celo takšne vrste, marsikdaj, ki bi jo bilo potrebno zakonsko prepovedati, in sankcionirati).

Na napakah se učimo. Teoretično - da. (Pre)redki. Učimo nečesa pravilnega, da bi z njim nadomestili ne-pravilno. Sicer pa, na splošno, se na napakah zgolj utrjujemo v veščini napačnega ravnanja.