V šoli
učijo o tem, kako "voda kroži"... in povedo o tem, kako sonce ogreva
zrak, pa kako zrak ogreva vodo, pa kako ogreta voda hlapi, kako hlapi pridejo
na "nebo", kako se tam združujejo v oblake, kako se nabirajo in tako
zgostijo, obenem pa ohladijo (iz hlapov v vodo), da ne morejo več samih sebe na
"nebu" obdržati, pa se potem kapljice odločijo in se (znova) spustijo
na tla... in kamorkoli padejo, najdejo neko svojo pot, da se končno spet v
morju znajdejo...
Kapljica
torej deluje/živi znotraj nekega tokokroga. In ta tokokrog nam je celo
pojasnjen, pa ga razumemo, lahko ga celo vidimo, zares vidimo, z očmi: vidimo
izhlapevanje (če ne drugje, ko v loncu voda vre), vidimo oblake, vidimo
dežinke, vidimo, da povsod padajo, vidimo potoke in reke, ki se vsi/vse v nekaj
izlivajo, naraščajo, na koncu pa: razumemo (če že ne vidimo), da najdejo (te
kapljice) pot do morja, saj bi v nasprotnem (ko bi samo izhlapevalo, in vanj ne
bi voda sproti pritekala) morje, preprosto, s časom - izginilo...
In,
zanimivo, znotraj podobnih TOKOKROGOV deluje prav vse na poznanem nam svetu,
tudi mi, ljudje, in vsak vzrok ima svojo posledico, in vsaka posledica je
obenem vzrok nečesa drugega, in se ta krog zaključi šele takrat, kadar je
"zadnja" posledica obenem porodila "prvi vzrok"... in če ne
najdem tega (toko)kroga, če ga ne zmorem "videti", pač pa se le na
neki konkretni točki zaustavim in svojo (domnevno) resnico na tej točki
oblikujem, potem ta resnica NE MORE biti OBJEKTIVNA, ne more biti SPREJEMLJIVA
(je lahko le "moja" in resnica skupine, kateri pripadam).
In... kadar
ta tokokrog ne deluje (na področju "mojega" ravnanja) tako, da bi
spo/znanja porajal, potem se nenehno za nerazumnega izkazujem, saj se iz
tokokroga nisem A) prav ničesar naučil, zaradi tega B) nisem lastne napačnosti
ugotovil C) se nisem usposobil za "zmožnega odklanjanja lastne
napačnosti" D) lastno napačnost živim do konca svojega življenja, saj zame
ne velja tisti, da "se na napakah učim(o)"!
Ni komentarjev:
Objavite komentar