... mi
je butnilo v spomin...
Bila
sva redarja, sošolec in jaz. Starejši, domnevam, pomnite, da je bila temeljna
naloga redarjev to, da so - skrbeli za red, v času odmorov.
In bil
je "glavni odmor". Pomalical je, kdor je malical, nato pa se je
pričela "akcija"... ne vem, česa so se šli trije sošolci, a šli so se
tako, da sta dva preganjala tretjega po razredu.
Seveda, ta tretji je, da bi jima uspešneje bežal, podstavljal stole, za seboj,
tako na hitro in sproti.
Skušala sva jih (po)miriti, oba, sošolec in jaz, redarja, pač, a
nama ni uspelo. Pa sva odnehala. In zgodilo se je...
V enega izmed podstavljenih stolov se je zaletel sošolec, ki je
(z drugim) uprizarjal "pregon" (tretjega). Stol je odfrčal, in ko je
pristal, spet, na tleh, je bil - zlomljen...
V uri po premoru nas je imel razrednik. Videl je polomljen stol
in pričakoval pojasnilo zanj. Nihče ni "ničesar vedel", ne
bežeče-loveči se, ne preostali v razredu. Razrednik je poklical sošolca,
tistega, ki je bil, z menoj vred, redar, in mu zastavil tisti neprijeten
"kdo je polomil stol". Sošolec se je izvlekel, dobesedno zlagal se
je, ko je rekel, da ni videl, ker je bil na stranišču...
Nato je poklical mene, ta, razrednik, in vprašal, če sem tudi
jaz bil na stranišču. Ne, nisem bil, sem mu odvrnil. Zanimalo ga je, če tudi
jaz "nisem videl kaj se je zgodilo" (mimogrede, nemogoče je ne
opaziti trušča, ki se dogaja, kadar se razdivjanci razdivjanosti prepustijo).
Seveda, da sem videl, sem odgovoril. In razrednik je zahteval, da naj mu povem,
kdo je polomil stol...
Ne vem, ampak, priznam, "mahnjen" sem, in to krepko!
Kaže, da sem se poškodoval, že pri porodu (morda celo prej). In sem mu
odgovoril nekako takole: vem, kdo je bil, vendar - če je bil toliko pogumen, da
je polomil, naj bo tudi toliko pogumen, da to tudi prizna!
Razrednik je pogledal v razred, in ponovil vprašanje. Normalno,
nihče se ni odzval. Nato je svojo pozornost znova začel namenjati meni.
Pregovarjala sva se, kar nekaj časa, in prišla do tega, da bom, če ne bom
povedal, dobil "ukor pred izključitvijo"...
Popoldne, ko sem se vrnil domov, in ko se je vrnila tudi mama
(ki je bila zaposlena v knjižnici, taiste šole), me je vprašala, kaj se je
zgodilo. Povedal sem ji, vse, in natanko tako, kot je zares bilo. Nakar mi je
ona povedala, da je razrednik prišel k njej, in jo nagovarjal, da naj me
prepriča v to, da izdam podatek o lomitelju stola, kajti v nasprotnem mi bo dal
ukor. Bojda je sila začuden, nejevoljen zapustil knjižnico, ko je slišal mamo
izreči: Ne bom ga v nič prepričevala, če se je odločil ravnati tako, kakor
ravna, potem že ve, čemu to počne. Sicer pa - ravnaj z njim natanko tako, kot
bi ravnal s katerimkoli drugim, ki bi se na njegovem mestu znašel! (ja, res je,
tudi takrat, kadar sem imel, načeloma, možnost "protekcije", je nisem
niti želel, kaj šele pričakoval, in mi je, tisti neki "moji", niti
nudili niso, jim "na kraj pameti" ni padla misel na to, da bi mi jo).
Razrednik je, bi se dalo sklepati, o zadevi dobro
"premlel". Ne vem, morda mu je bilo celo malo nerodno, ko se je
zavedel (če se je), da je nagovarjal (mojo mamo), da naj uporabi "svoja
sredstva" in s temi sredstvi "pritisne na mojo voljo"... in ko
je uvidel, da pa prav vsi ne delujemo na tak način. Ne vem, morda se je
zamislil, mi je popolnoma vseeno, ampak - nekaj dni je bil mir, zadeva pa je
potihnila. In je potihnila tudi tako, da se sošolcem (niti kateremukoli iz
trojice, niti so-redarju, niti enemu samemu iz razreda) ni zdelo potrebno niti
opravičiti, meni, in bi jim bilo popolnoma vseeno, ko bi se krivec (vrag ga
vedi, kdaj je meja med posamično in kolektivno krivdo presežena!?) izvlekel, za
njegovo nepravilno dejanje pa bi pokasiral - jaz! In to prav zaradi tega, ker -
imam "špecanje" od nekdaj za nevredno dejanje, in ker od nekdaj
pričakujem to, da je vsakdo dovolj odgovoren zase, pa da - če storim, potem
tudi nosim posledice storjenega!
Ja, bo bržčas poškodba, tista ob rojstvu, kriva, za to, da -
težko "prebavljam" ritke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar