V mišjem logu...

Miška sirček pridno žuli,

ker ji prija, ker ji kruli,

in ji sirček prav ustreza,

buče svoje ne napreza,

da bi sebi glad oštela,

ker je slasten sirček – vzela…

Znašel se je, v slastnem kosu,

miški v želji, in pri nosu,

miška pa, kot miška prava,

lačna ritka, majhna glava,

nič ne moti je okolje,

če je trebuh dobre volje…

In tako vesoljne miši,

zbrane v neki čudni hiši,

so jemale, kar so znale,

in se siru radovale,

brez vprašanja, brez izjeme,

in brez vsakršne dileme…

Hlebec pa, kot sirne sanje,

je hlepel, iz več le manj je,

dokler mačka se ni vzpela

ter razjarjena velela:

Sirnikate ste prejele,

jih požrle, izvisele,

nič ni več za v vaše tačke,

preostanek je – za mačke!

Sir so grde mačke vzele,

prav po sirno bogatele,

se mastile, si delile,

miškam stanje razsvetlile,

jim nadele bol prek lica:

Mačji svet, kakšna krivica!