Ko
uspeš nekomu odpraviti okvaro (
= povzročeno z neskladnostjo med njegovo dotedanjo prepričanostjo in
dejanskostjo, po kateri poteka "svet"), pa ko ugotoviš, da ta nekdo z
veseljem počne stvari, za katere je bil prej prepričan, da
pa jih on nikoli ne bo počel (ker
je tudi prej "vedel", na primer, da je "brez posluha", a se
je, kljub temu dejstvu, da JE brez posluha, kasneje začel izkazovati tudi s
petjem, plesom... in v tem ne samo uživa, pač pa PREDVSEM svoje občutenje
življenja kaže, svojo sproščenost, ki je poprejšnjo
"zategnjenost" nadomestila), takrat se zaveš...
... s
kakšno "pametjo" razpolaga nek "slučajno mimoidoči", ki te
prepričuje o tem, da ni nečesa, kar JE (in tega nečesa "ni" le
zaradi tega, ker ga ta, "slučajno mimoidoči",
ni zmožen doje/ma/ti),
in svojo trditev podkrepi z "argumentom", ki je izključno v tem, da
on, preprosto, "VE, da tega ni!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar