Trditev,
na prvi pogled in površno, ne vzdrži, kajti - kako bi bil butast, ko pa razne
teorije odkriva(m), rakete gradi(m), se v "vesolje" podaja(m)
(mimogrede: od nekdaj ŽE SEM V VESOLJU, sedaj pa se le, z nečim "letalu
podobnim", odpravljam "malo dlje")????
Trditev, ki
se še kako IZKAZUJE, v vsakdanjem življenju, ko "rit podira, kar glava
gradi"... in ko se niti iz nenehno enakega tokokroga neumne človeške
zgodovine ne znamo izvleči!!!
KJE je
potem NAPAKA? Namreč: ne moreš biti obenem butast in
razumen?!
RES JE, ne
moreš, si lahko bodisi eno, bodisi drugo, pomeni (če prevedem): SO razumni, in
SMO butasti!
Da temu ni
tako? Res ne? Poglejmo:
En sam
izum, odkritje, spoznanje... bi rad videl, pod katerim - smo podpisani
"mi"!!! Bojda imajo, vsi po vrsti, posamične svoje stvaritelje. In se
"mi" znajde šele v rubriki "izvajalec". In je z
"izvajanjem" vse v najlepšem redu, dokler ga "izvajalec"
počne po navodilih - stvaritelja. Ko pa ugotovi, ta "izvajalec", da
je pametnejši od stvaritelja... takrat pa "keopsove piramide"
(zamislil si jo je Keops, poskrbel, organiziral njeno izgradnjo) padejo v roke
nas, teh "mi", pa so bodisi (iz)ropane, bodisi (po)rušene...
Kako to, da
se za neumnejše kažemo, kot se kažejo (ostale) živali? Preprosto: ostale živali
si ne domišljajo, da so "pametnejše" od narave, pač pa delujejo po
"naravnih zakonitostih". Tudi "stvaritelji" si ne
domišljajo, da so pametnejši od narave, nasprotno, od narave SE UČIJO (gledal
je ptico, in nastalo je letalo...). MI, mi pa VEMO, da SMO razumna bitja, da
ZNAMO bolje od "narave", pa...
Ni
zanimivo, da zvečine ta, ki postane "šef" (ker hrepeni po tem, da bi
šefoval, za razliko od razuma, ki hrepeni le po tem, da ima možnost z razumnimi
vsebinami, na razumne načine - ukvarjati se... pa BEŽI od tega, da bi se moral
še z nerazumnimi ubadati!) avtomatično VE, da je prav izključno "po
njegovem"?! In - ko postanem (pa čeprav le domnevno) "šef naravi",
ja... potem mi ne preostane drugega, kot da "temzo" najprej ubijem,
nato pa jo hitim oživljati (le, nerodna malenkost: ne oživljam je
"jaz", ki sem jo ubil, pač pa oživljanje/popravljanje/iz dreka
vlečenje prepustim nekim stvariteljem, ki je niti niso nameravali ubijati, niti
je niso ubili, nasprotno, pred ubijanjem so celo opozarjali, nas,
"razumne", ki ne slišimo niti takrat, ko poslušamo, kaj šele takrat,
ko hitimo z odprtimi usti...).
Ja, človek
ni butast... dokler se suče znotraj nekih (sila skromnih) odstotkov... o
katerih Gaussova krivulja govori, tam, skrajno desno... in je butast, nenehno,
in zlasti takrat, ko do priložnosti pride, da izkaže - lastne
"zmožnosti"!
Grozovito,
kaj vse zmore "prepričanje" povzročiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar