Radi
govorimo o tem, kako imamo rado radi, in kako je "treba" imeti rad...
vendar, ne vem, čemu se mi "zdi", da ne vemo najbolje niti tega, KOGA
imamo (zares) radi, pa KAKO (oziroma do KDAJ) to izkazujemo. Je pa pomembno,
itak (in to velja za vse "izreke", ki si jih "v
samoopravičevanje kličemo, a jih še zdaleč ne upoštevamo/izkazujemo"), da
se zavedamo, kako je rožo potrebno zalivati, da ne bo odmrla...
Človek ima
rad tisti NEKAJ, kar v nekem drugem najde, in njemu samemu - ustreza, se mu
dopade, mu je všeč. S tem, ko imam nekaj, kar mi je všeč, sebi "lepše
delam", sem zaradi tega bolj zadovoljen, in z nasmehom življenje živim.
Pomeni, če poenostavim: RAD imam nekaj, KAR JE v nekom drugem in JE MENI
dopadljivo, všečno... se JAZ zaradi tega lepše počutim... na MOJO voljo,
razpoloženje deluje... in, povsem "slučajno", se ta
"nekaj", ki mi je všeč, in katerega imam rad vse do tedaj, DOKLER je
v MOJE zadovoljstvo izkazovan, nahaja v - nekem drugem. V sebi ga nisem našel
(ali vsaj dovolj), pa sem lastnega s tujim nadomestil/dopolnil...
Če grem še
bolj neposredno: kadar imam "nekoga" rad zaradi tega, ker MENI prija
(nekaj na njem) in MENE zadovoljuje, potem imam rad ZASE, in SEBE, ker za SVOJE
ZADOVOLJSTVO skrbim medtem, ko imam tega nekega "rad"... (ko bi ne
bilo tako, in bi imel tega "nekega" rad kot celoto, kot
osebo/bitje... bi ne bila moja naklonjenost do "nje/ga" odvisna od
tega, ali mi prija - v svojih ravnanjih - ali ne, pa koliko mi prija, pač pa bi
vse njegove podobe sprejel kot neko objektivno dejstvo in bi to bitje imel rad
tako takrat, ko mi lepo povzroča, kakor takrat, ko mi grdo dela...).
Če bi se
kdo (pre)hitro oglasil, češ da temu ni tako, potem: pomisli na (majhne) otroke,
denimo v "vrtcu", in na situacijo, v kateri "bombon" odloča
o tem, če bo nek otrok drugega "imel rad" in če bosta
"prijatelja"... pa nikarte s tistim "to so še otroci, ne vedo
kaj delajo", kajti... RES je, NE VEDO "kaj delajo" (brez
domišljavosti, prosim, tudi ko odrastejo NE VEDO KAJ DELAJO, v nasprotnem ne bi
v namerah "lepšali sveta", v dejanjih pa ga uničevali!), a NE VEDO
tudi tega, da - se izkazujejo povsem spontano, neposredno, brez
slehernih zadržkov (do "zadržkov" popelje,
ČE popelje, šele "vzgojna obdelava"), pa s tem izpričujejo še
najbolje o tem, kakšni so v SVOJEM BISTVU, "po naravi". Žal, tudi
odrasli NE VEDO, da otroci skozi spontanost še največ povedo - o sebi.
Torej, če
imam res nekoga drugega rad, potem bom zanemaril vprašanje o tem
"kaj-mene-v-drugem-veseli" (in ne bom pričakoval, da se bo drug po
mojih željah ravnal), in mi bo življenjsko vodilo (v okviru
"rad-imeti-skupnosti") to "kar-drugega-v-meni-veseli" (pa
se bom skušal temu primerno tudi izkazovati), vendar...
Pri vsaki
stvari obstajajo merila, obstajajo meje, po/znotraj
katerih je smotrno, smiselno živeti tako da "drugemu ustrezaš". Povsem enostavno: dokler se ta
drug trudi biti človečen do tebe, in skuša upoštevati tudi TVOJO PRAVICO do
obstanka na skupnem planetu (ti pa skušaš enako ravnati napram temu drugemu),
do takrat nobena "žrtev" (v smislu DOMNEVNEGA samoodpovedovanja) ni
jalovo početje, kajti samoodpovedujeta se OBA, pa vsak od drugega nekaj tega
(njegovega) samoodpovedanega prejme (v zameno za lastno samoodpoved)... če pa
temu NI tako, in vidiš, da je tvoje skušanje človečnega sobivanja IZKORIŠČANO,
potem...
... potem
moraš biti bedak (ker imaš zares tako rad, da se celo sebi odpoveduješ, ne da
bi v zameno prejel, kar pričakuješ/potrebuješ), obenem pa moraš imeti nek
"cilj", "razlog", ki ima zate/tebi dovoljšno težo/vrednost,
da si se zanj pripravljen (dokler te ne "sesuje", seveda) - sebi
odpoved(ov)ati... pa ne v "fizičnem smislu", pač pa v smislu tistega,
kar tvojo ne/vrednost izkazuje, nekim "življenjskim vodilom",
principom, načelom.
In,
mimogrede: kjer je "treba", tam je zapoved. Kdor pa zmore iskreno,
nepotvorjeno, "sam od sebe", temu pa NI
TREBA govoriti o tem "kaj je treba"!
Rožo je
treba zalivati... počnemo, uspešno, ves čas, od pamtiveka. Bi bilo dobro, ko bi
imelo "kam kapniti", in ko bi "kapnilo", pa bi ugotovili,
da bi bilo dobro, ko bi jo "nehali zalivati", to LASTNO, pa neko
drugo začeli... verjetno bi bilo lepše, brez sebičnosti, kaj meniš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar