Izhajam
iz "domneve" o tem, da "je bog dal človeku svobodno voljo",
pa zaradi tega... karkoli že...
Poglejmo,
koliko je takšna "domneva" sploh logično vzdržna!
Obstajata
samo dva možna razloga, zaradi katerih bi se kaj takega lahko dogodilo:
1. bog je
hotel preveriti lastno vedenje o človeku, in je zato človeka dal v laboratorij,
imenovan "življenje", da bi ugotovil, če je človek zares takšen,
kakršen naj bi, po njegovem, božjem prepričanju, bil...
2. bog je
dal človeka v preizkušnjo, da bi taistega človeka pripeljal do tega, da bi se
naučil živeti, da bi, posledično, prišel do spoznanja, da bi, posledično,
človek postal "umno in spodobno bitje"...
PRVA
trditev je čudna, kajti - če nekaj preiskujem, raziskujem, potem ta
"nekaj" ne poznam, potem o tem nečem NE VEM, potem - ne morem trditi,
da vem kaj sem delal (takrat, ko sem bitje "ustvarjal"), da vem, kaj
sem naredil... potem nisem bog, ker bi, kot bog, MORAL vedeti KAJ POČNEM!
DRUGA
trditev je podobno čudna, kajti: če skušam ugotoviti to, če se bo martinček
naučil leteti, pa martinčku različna vzletišča v pomoč pripravljam, a še vedno
NE VEM, da martinčku brez kril ne bo uspelo poleteti (lahko bo le padel in
padal), potem ne izkazujem samo tega, da NE VEM preprostega dejstva, ki govori
o tem, da so za letenje potrebna krila, pač pa se za čudnega izkazujem, še
bolj, zaradi tega, ker - delujem NESPAMETNO, ko od ne-krilne živali pričakujem
letenje. Obenem pa izkažem dodatno nelogičnost, s tem, ko zmedeno bitje, katero
BI HOTELO LETETI, a NE ZMORE LETETI, v nenehno padanje silim, obenem pa ga, to
bitje, celo za višek lastne ustvarjalnosti postavim (in sem nelogičen še
dodatno: imel sem možnost ustvariti nekaj "popolnega", a sem naredil
kapitalno in na-svetu-edino: nepopolnost!).
Pomeni, da
se pojavita dve naslednji možnosti, ki skušata o tem, čemu je "bog dal
človeku proste roke":
- ker je
predolgo upal, v človeka, nato pa obupal...
- ker...
Če bi prvo
trditev sprejel za dejansko, torej to, da je bog obupal nad človekom, potem bi
moral sprejeti tudi dejstvo, da bog ni tako moder, kot si ga skušam pojasniti,
kajti ko bi bil (moder), potem bi predvsem vedel - kaj dela! In bi bilo to, kar
naredi, smiselno, njegovemu (božjemu) ravnanju ustrezno. Pomeni, da niti pod
razno ne bi mogel ustvariti nečesa, kar je v takšnem izrazitem nasprotju napram
božjim zmožnostim, in... in bi se zgodilo, če bi že, po neki verjetnosti,
prišlo do tega, da se je bogu, v njegovem laboratoriju, takrat, ko je človeka
delal, porodila napaka, da bi bog DO SEDAJ že davno SPOZNAL preprosto resnico,
da lahko v smiselnost nesmiselnega upa le nerazsodnost... pa bi a) bodisi
naredil "križ čez človeka" (in ga, milostno, pustil še naprej živeti)
b) popravil svojo napako ter normaliziral stanje. V vsakem drugačnem primeru se
namreč izkazuje za - nerazsodnega, nemodrega, nezmožnega.
Pa ne
preostane drugo, kot da pomislim o drugi možnosti, ki se glasi nekako takole:
ko bi bog zares obstajal, in ko bi bil zares tako moder ter nezgrešljiv, kakor
menim, da je, potem "jaz" o bogu danes ne bi prav ničesar menil, ker
"me", preprosto, takšnega zgrešenega, sploh - bilo ne bi! In KER SEM,
potem, kaže, da na drugi strani - NI mojega "stvaritelja"!
Ni komentarjev:
Objavite komentar