hvaljenjezus

Mojim ovčicam bi se včeraj zlahka sesulo njih verovanje, ko bi tako hotel, seveda, kajti…

Vzpostavili smo običaj: vsako jutro najprej stopim do ograde, da se pozdravimo, nato pa se vrnem s suhim kruhom, da se malo posladkajo. Šele nato stopim na pašnik, se odpravim k lesi, da jo odprem, in da lahko odidejo na spodnji, večji, njim ljubši del pašnika. In VERUJEJO, da je (in bo) vedno tako, kajti vedeti NE morejo, saj za kaj takega nimajo (objektivnih) zagotovil. Včeraj pa, namenoma, ni bilo tako…

Najprej sem se odpravil k lesi. Brez pozdrava, brez sladkanja. Ovčice so se ves čas motale krog mene, zbegane, in tudi takrat, ko sem leso odprl, niso, kakor običajno, zdirjale navzdol. Nasprotno, le meter, morda dva, v globino, so se podale, nato pa spet, in spet, in spet… nazaj gor, v mojo bližino… vse dokler nisem zapustil pašnika ter se »skril« v hišo, da so, po nekem obdobju, obupale ter se odpravile na pašo. Po bregu navzdol. Brez nekega veselja, kakršnega je sicer zaznati…

Kakopak, karkoli počnem, ne počnem radi tega, da bi se izživljal nad ubogo žvadjo, daleč od tega – tako so scrkljane, te moje živalice, da dvomim, da jih je moč še bolj razvajati, vendar – z opazovanjem živali se podaš prek ene izmed poti, s pomočjo katerih zmoreš razumeti tudi »človeštvo«, človejake…

Bile so spodaj, dovolj vstran, da me niso slišale (in videle) iti v klet, vzeti kruh, in sploh niso vedele kdaj sem se znašel pri ogradi, in šele ko sem glasno izustil tisti običajen kje-ste-punce (običajno ob tem pozivu vedo, da bodo nekaj dobile, vsaj božanje, če ne drugega, pa VERUJEJO v to, da se bo to vsakič tudi zgodilo)… ko so nastopile okoliščine za izkaz pogojnega refleksa (o katerem je Pavlov ugotavljal, in ki je značilen za vsa nagonska bitja, potemtakem tudi za »človeštvo«)… takrat se je slišal njih hvaljenjezus, po ovčje seveda beeeee, medtem, ko so drvele po bregu navzgor, tja, kjer so me ugledale stati…