Zapisujem spontano, potemtakem sproti, kakor se misli rojevajo, upajoč, da s tem nereda ne povzročim. In - zapisujem predvsem v želji po prispevanju k resnici, ki, tudi na tem področju, še zdaleč ni dosežena!
Skozi čas obstajajo različne teorije, “resnice” o nastanku človeka, in vse po vrsti, brez izjeme, so bile, vsaka v svojem času in okolju, edine pravilne, verodostojne, dvom zavračajoče razlage. Te “resnice”, ki so padale, vse po vrsti, kot domine, so se začele pojavljati še v časih, ko so vse neznano, nerazumljeno, pojmovali izključno v podobi “bogov”, nekih nadnaravnih, neobstoječih sil, katerim so različne podobe pripisovali. Pa so bili ti “bogovi” v podobi nebeških teles, v podobah živali... dokler niso dospeli do podob človeka in na glavo postavili realnost. Trdeč, da so bogovi človeka naredili po svojih podobah, čeprav je bilo - povsem drugače, obratno. In kakor so se “razvijale” podobe “bogov”, tako so se razvijale tudi teorije o nastanku človeka, in se iz ene, bolj ali manj pravljice, spreminjale v drugo...
Da, tudi tako so razlagali nastanek človeka, da so ga kot sina planetov obravnavali... pa kot transformirano, to ali ono, od okolja odvisno, žival, dokler niso, v svoji tozadevni razvitosti, dospeli do trditve o tem, da je-bog-ustvaril-človeka. Taisti “bog”, kakopak, ki je iz neuke in nerazumevajoče glave izšel, da si je z njim razlagala vse tisto, do česar dospeti ni zmogla, z neznanjem in z nerazumevanjem.
Kakorkoli že, pustimo ob strani takšne idealistične razlage, razlage povezane s takšnimi ali drugačnimi verovanji, in se raje posvetimo materialni plati sveta, torej dejstvom, vsemu tistemu, do česar je moč dospeti in, posledično, razložiti, s tem tudi, posledično, dokazati. Dokazati kot obstoječe, realno obstoječe, v svojih, posredno in/ali neposredno otipljivih podobah, dostopnih vsem in vsakomur, da le kanček razumskih zmožnosti izkazuje. Takrat, kakopak, kadar znanstvenih dognanj ne izkazujejo v podobah kavnih mlinčkov, raznih strojev in naprav, torej nekih čutno otipljivih zadev, pač pa so le-ta spoznanja s področij, do katerih je moč izključno posredno dospevati (denimo razne naravne zakonitosti, med njimi zakonitosti vsega bivajočega, nam znanega, seveda, in v okviru tega tudi zakonitosti mišljenja, in psihe, kombinacije čustveno-miselnih procesov. Tega, čemur nerazumskost pravi duša, in jo, aleluja, celo kot samoobstoječo razlaga, neodvisno od konkretnih svojih materialnih teles, in procesov znotraj istih).
Potemtakem, zanemarimo nadoblačne izvore, in poglejmo, kaj o nastanku človeka pravijo “zadnji” časi...
Še do nedavnega je veljalo, da je človek nastal iz opice. Tudi moja generacija se je o tem učila, v šoli, čeprav trditev v celoti - ni logična. In, ker ni logična, kot taka ne more ustrezati dejstvom, potemtakem ni resnična!
K sreči je znanost napredovala, in je odstranila malo prej omenjen absurd (neposredno povezavo med opico/živaljo in človekom/neživaljo). Nekako ne gre, da bi se živali spreminjale v ljudi, kajti so povsem drugače zasnovane, mišljenjsko, Narava pa sledi svojemu cilju: razvoju vrst, ne njih spreminjanju, vsebinskemu spreminjanju. In namesto teorije opica-človek, si je znanost omislila trditev “opica in človek imata skupnega prednika”.
Če sta bila enako zasnovana, v podobi svojega (domnevno skupnega) prednika, potem bi ostala tudi v bodočnosti enako zasnovana. In se ne bi izkazovala kot dve povsem različni, med seboj nasprotujoči si vsebini. Kot opica, nagonsko bitje, potemtakem NErazumsko bitje, in kot človek, razumsko bitje, ki obvladuje (nadzoruje, premaguje) svoje nagone! Gre namreč za dve povsem različni, drugačni podobi mišljenja: opica se izkazuje zgolj z osnovnim (konkretnim, praktičnim, neposredno vzročno-posledičnim mišljenjem), dočim pa človek razpolaga tudi z zmožnostjo kompleksnega, celovitega mišljenja, do katerega dospeva tudi s pomočjo zmožnosti abstraktnega mišljenja (ki ga živali ne izkazujejo) in s pomočjo enovite (celovite) zavesti oz. zavedanja (tudi s tem se živali ne izkazujejo, zato so, posledično, nagonska bitja - ker se odzivajo sprotno, v vsakokratni odvisnosti od vsakokratnih okoliščin)! In...
Na osnovi česa bi se neko bitje (domnevni prednik človeka in opice) odločilo, da se bo razcepilo v dve (povsem različni si) skupini, in bo ena skupina sledila naravnim zakonitostim, evoluciji, ter se razvila v razumska bitja, dočim bo druga skupina to možnost zavrnila, in ostala nagonska, živalska? In s tem celo ne samo kljubovala evoluciji, kot NEIZOGIBNOSTI Narave, pač pa jo v celoti tudi izničila! Narava NE sprašuje tega, kaj želiš in česa ne, Ona je zasnovala, obenem pa zagotavlja to, da ima vse zasnovano (z)možnost razvijati se, spreminjati se, prilagajati se (novo nastalim) okoliščinam, a na način, da svoje temeljne zasnovanosti ne zanika, ne zavrže!
Krokodil je vedno krokodil, pa naj bo tisti iz časov dinozavrov, ali
današnji. Kakopak, skozi čas se spreminja, po obliki, a po značilnostih,
zagotovo ne. In se spreminja vse, tudi tisto, kar je, tozadevno, izumrlo,
dejansko pa - ni! In je mamut, zaradi drugačnih klimatskih pogojev, posledično
zaradi drugačnega (zlasti ali tudi po velikosti) rastja spremenil svojo
velikost, se otresel odvečnih dlak ter, postopoma, postal - današnji slon!
Pardon, postal je današnji sloni, kajti spremenil se je v tri vrste slonov, v
afriškega (največji), indijskega (malček zaostaja po velikosti) in v slon(čk)a
z otoka Borneo, žival, ki je nekoliko višja od psa doge! In tudi sabljasti
tiger ni izginil neznano kam, le (v novih okoliščinah moteče) zobe je skrajšal,
postal nekoliko nižji, krajši, lažji, okretnejši... Temu se, bojda, pravi
evolucija! Proces, ki poskrbi za to, da se posamezne vrste sicer ohranjajo,
skozi čas, a pri tem ohranjanju (tudi radikalno) spreminjajo svojo zunanjo
podobo (ne pa tudi zasnovanosti, genske strukture, svojih izkazovanj).
Nagonska bitja so zasnovana kot nagonska, razumska kot razumska. Med obema so tudi genetske razlike, in takšne razlike so tudi znotraj - v oblačila odevajoče se dvonoge populacije! Absolutna večina le-te namreč razpolaga z geni, ki so značilni za primate, opice, in so tudi sicer, gensko gledano, bližje človečnjakom (denimo Neandertalcu) in šimpanzom, kot Homo Sapiensu, človeku! Pravzaprav, če povsem sledimo dejstvom - večina omenjene populacije deduje gene človečnjakov, nagonskih bitij, ki so se na planetu pojavila sočasno s človekom, ter z njim delila tudi prostor, z njim celo občevala... mešala gene!
Vprašanje “iz česa je nastal človek” bo, domnevam, še nekaj časa ostalo odprto. Dejstvo pa je, da razumsko bitje (gre za zasnovanost, posledično za zmožnosti - razumskosti se ni moč naučiti, do nje ni moč dospeti z vajo, vzgojo in podobnimi dejavniki, s katerimi ZMOTNO opisujejo razlike med večino in posamezniki!) NE zmore nastati iz lastnega nasprotja, iz NErazumskega bitja, iz nagonskega bitja = živali! Dočim pri večini...
Večina (sam sem jo poimenoval človejaki) je potomstvo križanja med človekom, razumskim bitjem, in človečnjakom, nagonskim, nerazumskim bitjem (živaljo, ki se je, na primer, sporazumevala z medmeti, s pomočjo enozložnih glasovnih znakov, natanko tako, kot se, še vedno, sporazumevajo primati). Na zunanjosti so, z mešanjem genov, pridobili (vse bolj so postajali podobni človeku, tako po obliki lobanje, posledično možganov, kakor po obliki in značilnostih telesa), pridobili so z učenjem človekovih praks, z osvajanjem človekovega načina živetja, vendar pa v notranjosti niso presegli svoje nagonske zasnovanosti (nerazumskosti) in je tudi nikoli ne bodo. Ker se Narava ni odločila sami sebi nasprotovati, pač pa je zgolj porodila možnosti nekega razvoja ZNOTRAJ postavljenih okvirjev!
Ne, opica in človek nimata skupnega prednika, imata pa - skupno potomstvo! Ki je v absolutni večini “okrašeno” z genom MCPH1 (nekoliko se je modificiral, skozi čas, a vsebinsko omembe ne vredno), genom, značilnim tako za šimpanza, kakor za Neandertalca (človečnjaka, nečloveka), kakor za - “sodobnega človeka” = človejaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar