Že sama sestava besede (ne-umnost) govori o odsotnosti uma, razuma, pri čemer je ta odsotnost lahko posledica dveh (različnih) dejstev...
V absolutni večini je ne-umnost posledica nagonske zasnovanosti. V bistvu je ta ne-umnost tisto, čemur pravimo “pamet”. Torej tista osnovna, preprosta podoba mišljenja (praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje) , ki je dana vsem mislečim bitjem, torej tako človeku, kakor tudi živalim, tistim (doslej) uradno prepoznanim, in tudi tistim, ki, neprepoznane kot živali, tvorijo “človeštvo”. V takšnem primeru ne-umnost ni niti bolezen (obolelost), niti posledica pomanjkanja seznanjenosti, informacij, vedenja, potemtakem - ni odpravljiva, z nobenimi ukrepi in/ali sredstvi, kajti - da bi postala (raz)umna, ji manjka nadgradnja, tista višja oblika mišljenja, kateremu pravimo kompleksno, celovito mišljenje, za katero je, poleg enovite zavesti (celovitega zavedanja, tako sebe kot vsega ostalega), potrebna zmožnost t. im. abstraktnega mišljenja (ki je značilno za pribl. 4 % dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije... tako za tista 2 % na levi strani Gausove krivulje, za odstotka, torej, ki se ne zavedata realnosti, kakor za tista dva odstotka na desni strani iste krivulje, za odstotka, katerima obča bebavost pravi “geniji” ali vsaj - potencialni “geniji”, dejansko pa gre zgolj za - psihično neokvarjena razumska bitja = ljudi)...
Manjši del ne-umnosti je pogojen (je posledica) psihičnih okvarjenosti, nastalih zaradi tega, ker razumska bitja, odraščajoča sredi nagonskih, prevzemajo (so jim vsilje/va/ni) razne mišljenjske, posledično tudi ravnanjske, klišeje, značilne za nagonski, ne-umen svet, klišeje, s pomočjo katerih ta, nagonski svet sploh lahko obstaja, upajoč v neko svojo bodočnost. V takšnem primeru, in kadar ni obolelost že dokončno zatrla zmožnosti umovanja oz. razumevanja, je ne-umnost (kot vrsta obolelosti) odpravljivo, ozdravljivo stanje!
Med občimi velja prepričanje, da se človek razlikuje od živali po - verovanju! V mislih imajo, kakopak, neko konkretno verovanje, verovanje v “boga”, pri čemer se ne zavedajo, da je verovanje kot tako izkaz načina mišljenja, razmišljanja, da je v bistvu povsem nekritično sprejemanje določenih razlag, trditev, “resnic”, in je potemtakem popolnoma vseeno to, v kaj ali koga veruješ, v “boga”, koka-kolo, v zvonec, s katerim je Pavlov obvladoval psa (ali v tistega, ki iz zvonika k obredom poziva), saj je verovanje (kakršnokoli že je) - popolno nasprotje raz/umskosti, kajti razum temelji na dvomu (na nasprotju verovanja)! In prav na temelju dvoma v obstoječe (torej na dvomu v obča verovanja, od ploščate Zemlje naprej...) prihaja do “odkritij” dejstev, dejanskosti, naravnih pojavov, stanj, zakonitosti, do, če ti je tako bolj razumljivo, napredka (tudi ali predvsem tehnološkega). In posledično prihaja tudi do tega (kako ne bi, ko pa nagonska, ne-razumska, zgolj misleča bitja prevladujejo?!), da ves ta napredek postane zgolj “napredek”, nekaj, kar še bolj učinkovito (kot poprej) kvarno deluje na razvoj (atomsko energijo je moč uporabljati v pozitivne namene, a daj jo v roke bebcev... isto velja za puško, elektriko, ogenj... splet/računalnik, telefon, megafon...) in ga spreminja v nazadovanje, rušitev, razkroj! V svetu, v katerem je EDINO dejansko merilo “civiliziranosti” - tehnološki napredek!
Kakorkoli že, tudi (doslej uradno prepoznana) žival veruje. Druge možnosti nima (ker ni raz/umsko bitje), pa lahko temelji (kakor tudi obča bebavost) le na svojih čutnih zaznavah, in izhajajočih “spoznanjih”, pa... tudi srna VERUJE v to, da je paša varna, ker pač, s svojimi čutili, ni zaznala v grmovju prežeče zveri...
Raz/um gradi na dvomu, ne-umnost (“pamet”) se izkazuje z verovanji (z odklonitvijo dvoma).
Ni komentarjev:
Objavite komentar