Lepo,
mehko se Luna je podala,
na svojo
pot prek nočnega neba,
da bi
številne zvezde obiskala,
in da
zasanjan jim dotik razda…
Neslišno,
nezadržno v dalje plove,
s sijajem
napolnila si je dlan,
ko tu
in tam srečuje zvezde nove,
za
srečo jih toplo ovije vanj…
In
jadra Luna prek planjave,
z dotikom
boža in srebri,
so
njene vse oči zvedave,
so
njene mehke vse dlani…
In
jadra, le kaj bi počela,
ko njena
ne bila bi noč,
da v
njej sanjava ne bi smela
odevati
v objem sijoč…
In
jadra, jadra Luna prek planjave,
sijaj razliva
prek poti gredoč,
za
želje vse, nespeče in sanjave,
da
posrebri, za hipec vsaj, jim noč…
Neslišno,
nezadržno v dalje plove,
objem številnim
zvezdam podari,
poraja
vzdihe, in budi cvetove,
da
okrase zaljubljene oči…
In
jadra Luna prek planjave,
z dotikom
boža in srebri,
so
njene vse oči zvedave,
so
njene mehke vse dlani…
In
jadra, le kaj bi počela,
ko njena
ne bila bi noč,
da v
njej sanjava ne bi smela
odevati
v objem sijoč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar