Kozlovska družbena ureditev

Tudi na kozlovskem pašniku poznajo takšna stanja, kakršno je družbena ureditev. In jih tudi prakticirajo, redno ter izmenično, kakor okoliščine nanesejo…

V osnovi je princip povsem enostaven. Tak, kakršnega je zaznati v celotni naravi, med nagonskimi bitji: glaven kozel si lasti pravico do najslajšega trnja, in do najbolj sočnih kopriv ter ostalega sladkanja, dočim ga ostali kozli zavistno opazujejo, in se primejdušajo…

Meeeeee, meeeeeeejduš, to ni pravično! Vsi imamo enake želodce, in bilo bi prav, ko bi imeli vsi enako za žret!

To z želodci sicer ni najbolj res, kajti določeni kozli imajo nekoliko manjše, drugi razširjene, tretji, pač, povsem običajne, a v bistvu ne gre za želodce kot take, pač pa za načelo: vsi smo kozli, in med kozli ne bi smelo biti razlik!

Pa so, te razlike. V beticah. Kakopak, ne po vprašanju IQ-ja, kajti le-ta je, pri slehernem kozlu, tam okrog 100. Malček gori, malček doli, ni bistvene razlike. Itak ta stotka pomeni nič, oziroma popolno odsotnost kakršnekoli inteligence. Tudi trde so, kozlovske betice, približno enako. Le v rogovih so odstopanja – nekateri imajo daljše, močnejše, bolj zašpičene in predvsem dovolj prepričljive, naučene ustreznega, kozlovskega, argumentiranja…

Da, vodilni kozel, na kozlovskem pašniku, že ima takšne, argumentacijsko uspešne rogove. In je uvedel, prasec, pardon, kozel, kapitalizem! Si predstavljaš?! Dočim ostali vse bolj meeeeenijo, da je potreba po socializmu, po ureditvi, v kateri bi vsi kozli imeli enake pravice, in bi vsi kozli, in vsak posebej, smeli požreti natanko isto najslajše trnje, najbolj sočno koprivje…

Kozli se o družbenih ureditvah učijo v svoji, kozlovski šoli. In so jim njih kozji učitelji, v okviru ur iz kozjevine (op. p. kozja zgodovina), pojasnili, da se te družbene ureditve nenehno spreminjajo. Pač, se dogaja, tudi pri kozlih, da po prevzemu oblasti, po odstranitvi grdega kapitalističnega kozla, ponovno pride do tega, da nek kozel ugotovi uspešnost svojih rogatih argumentov, in si, spet, dovoli malo, bolje krepko več, kot dovoljuje ostalim kozlom. Vendar…

Vendar učenje kozjevine kozlom, in kozam, kakopak, kaj prida ne pomaga. Le kako bi jim, ko pa niti spomina nimajo dovolj dolgega, da o popolnem nerazumevanju dejstev, s katerimi se soočajo, niti ne govorim! Zaradi tega se na kozlovskem pašniku vedno najde tisti, ki ima, in sme žreti, več ter bolje od ostalih. In so, vsled tega, vselej prisotne silnice po menjavi sistema. Čemu ne, ko pa…

Le kaj bi kozli počeli, le s čim bi svojo kozlovsko pamet izpričevali, če ne s tem, da se izkazujejo kot kozli?!