Izpraznil se je dan

Ugaša krhek cvet,

mu minilo je dehtenje,

oddal je prav vse, kar mu oddati je bilo,

sem čakal vrsto let,

je v čakanju šlo življenje,

a v mojih strugah, še vedno, vode ne teko…

Izpraznil se je dan,

bilo do vrha je pelina,

vse, kar sem kdaj želel, zakril temačen je oblak,

načrt je vsak zaman,

ne popušča bolečina,

pa prav vsak korak, še bolj kot prejšnji, je težak…

Le kaj bi sploh snoval,

ko pa navzdol se pot nagiba,

in ko na koncu, vem, ostanem, zopet, praznih rok,

kar zmogel sem, sem dal,

pekoča je življenja šiba,

ostalo mi je le, da sklenem svoje struge krog…

Struga mi prazna stoji,

sanjati vode želi,

da v njej bi vrelo, šumelo, živelo, vsaj nek čas,

a prav vse je zaman,

ko je polniti ne znam,

rada bi pela, a v njej je zaznati tišine glas…