Po svoje, kakor bedak

Včasih pride, da bi misel se igrala,

pa, lahkotna, se odloči, in po svoje gre,

raziskuje kam vse pot bi me lahko peljala,

kam dospel bi, ko ubiral druge bi steze…

Ji pustim, da malo telovadi,

itak davno sem odpikal ji drugačno pot,

kaj bi tvezil, mi najlažje ni bilo v navadi,

kot da bi iskal zaplete, vselej in povsod…

Včasih hočem, vsaj za šalo, se kesati,

ker sem hodil kakor mi hoditi je bilo,

vendar, itak, ne bi znal drugače se podati,

pa četudi bi z drugače segel v nebo…

Naj igra se, naj se pozabava,

itak kmalu naveliča se te igrice,

običajno pot najlažja skaže se neprava,

v nepravem pa črvivo je docela vse…

Ne bi je zamenjal,

moja je, edina,

in na njej pelina

je okus grenak,

nikdar nisem jenjal,

ne da bi poskušal,

dostikrat sem skušal

kako – biti je bedak!