V ples
svoj stepa dan je popeljala,
le kaj
ne bi, vedro je nebo,
in
vetrovom vsa se je predala,
razigrano
in mehko…
Zlatolasi
njeni zreli klasi
dnevu legajo
v toplo dlan,
vsak
trenutek rad bi prav počasi,
preden
poletel bo stran…
Vrel
poljub je, se topi ravnica,
jo v
objem priželo je nebo,
čezenj
v dalje se podaja ptica,
kamor
želje ji teko…
Ni
meja, neskončne so daljave,
sile ni,
ki željo zadrži,
pa prek
morja vzvalovljene trave
moja
duša poleti…
Rada v
svoje bi dlani vzela
prav vsak
drobec, hipec razigran,
ga
objela, v toplo ga odela,
da ne
bival v dnevu bi zaman…
Kri
slovanska v žilah vrelo teče,
da
zapoje, v smehu zadoni,
da
zahlipa, včasih, da zapeče,
kadar
žalost seže v oči…
Ni komentarjev:
Objavite komentar