Hodim,
hodim, a mi ni dospeti,
le nenehno
v krogih se vrtim,
ne
pomaga niti pohiteti,
se v
hitenju lažje izgubim…
Ulice
enake se mi zdijo,
so fasade
sive na počez,
mi
zavajajoče trud kazijo,
ženejo
me v iskanja ples…
Raste,
vse, kar je pognalo,
raste,
da se okrepi,
tudi za
potrebo malo
velja,
da bolj in bolj teži…
Kaj
sedaj mi je storiti,
kje stranišče
je, ne vem,
ni mi v
hlače odtočiti,
dočim
na ulici ne smem…
Kogar
vprašam, vsak se le zmrduje,
in po
svoji poti šiba stran,
sem
predaleč se podal na tuje,
a
jezika sploh ne znam…
Že
tišči, mehur mi bo razgnalo,
vražja sila,
prav nihče ne ve
za
potrebo mojo, že nemalo,
in kaj
sploh je to ve-ce…
Raste,
vse, kar je pognalo,
raste,
da se okrepi,
tudi za
potrebo malo
velja,
da bolj in bolj teži…
Kaj
sedaj mi je storiti,
kje stranišče
je, ne vem,
ni mi v
hlače odtočiti,
dočim
na ulici ne smem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar