Kar ostaja…

Že zgodaj so kosci pohiteli,

da ne ubežal bi dan v zaman,

da vzeli bi vse, kar so hoteli,

še preden bo veter šel v ravan…

Zamah vsak prav vse do tal zareže,

da vetru ničesar ne pusti,

iskal bo zaman, čez rane sveže,

vsaj senco nekdanje radosti…

Ostaja, za zamahom, bolečina,

krik blodečega spomina,

da le kljuvajoče žge…

Ostaja, na jesen, ki je dospela,

da do konca vse bi vzela,

preden v željah umre…

So jutra se vsa mi izpraznila,

ni dano ne sanjam, ne očem,

da nada bi k novemu krenila,

le isto, nenehno, dan za dnem…

Že davno so mi cvetele trave,

in z vetrom plesale pod nebo,

oči so zamrle jim sanjave,

preveč je rezilo vanje šlo…

Ostaja, za zamahom, bolečina,

krik blodečega spomina,

da le kljuvajoče žge…

Ostaja, na jesen, ki je dospela,

da do konca vse bi vzela,

preden v željah umre…