Ne riši mi zvezd

Ne riši mi zvezd, sem jih že spoznal,

ja, vem, so, na videz, blesteče,

a slej ko prej segla bo zvezda do tal,

in, slej ko prej, konec je sreče…

 

Ne riši mi sonca, sem sam ga imel,

vem, greti zna, ko se mu greje,

a, slej ko prej, žarek bo, vsak, dogorel,

da hlad v gluhi temi zaveje…

 

Ne riši mi, prosim, žarečih oči,

predolgo sem se jim razdajal,

se, slej ko prej, plamen v njih pogasi,

in v praznem se up bo razkrajal…

 

Ne riši Dobrote, Lepote, je ni,

povsod, kjer srce zase bije,

povsod, kjer v duši le kamen leži,

da te, vse do konca, izpije…

 

Ne riši mi zvezd, ne riši neba,

preveč sem v njem širil krila,

dokler kruta vihra ni nadenj prišla,

in ga, v trenutku, ubila!