V spominih pekoče

V spominih budijo se mnoge podobe,

bude se, živijo, pekoče cveto,

v njih leta, v katerih bilo ni narobe,

ko toplo tonilo v oko je oko…

 

Budijo objeme, nasmehe, besede,

in noč, vso v zvezdah, in dan obsijan,

in niti za kanček še niso bolj blede,

peklijo, peklenske, sploh nočejo stran…

 

Do zadnjega diha, jaz zate, ti zame,

kako se obrne, kako izpuhti,

s hudičem ni lahka, brž šalo vzame,

in neko čarobnost v nič spremeni…

 

V spominih, boleče, da dušo mi para,

jo trga na koščke, prav divje cefra,

so danes spomini kot neka utvara,

ki niti živeti v miru ne da…