Komu verjeti?!

Izbira, za verjetje, niti ni tako obsežna. Na eni strani je povprečje, so ti obči, ki »vedo«, da »vedo«, o vsem, dejansko pa se jim o ničemer ne sanja, na drugi strani so neki redki, preredki za to, da bi Svet mogel biti človečen, Človeka vreden, dostojen.

 

Osebno verjamem tem redkim, kajti oni so tisti, ki tvorijo vse lepo, dobro, človečno na tem planetu, dočim zmorejo obči le teptati že steptane poti, vmes pa uničevati, požirati vse, kar skuša Dobroti in Lepoti pridodati, in, kakopak – za požiranjem, neizogibno, tudi do izločanja pride, pa za temi občimi ostajajo rezultati njih prizadevanj… gorovja teh rezultatov!

 

Obči, normalno, »vedo« tudi o tistem rad/a-imam, a kaj, ko jih je že mati Narava opremila z neuvidevnostjo, s sebičnostjo, in jim v boju za obstanek zapovedala tisti najprej-moraš-imeti-rad-sebe… najprej moraš zase poskrbeti… in znotraj tega je neskončno daleč do tega, da dospeš vsaj na prag človečnosti, nepremostljiva razdalja.

 

Ja, verjamem redkim. Oni so se zmožni izkazati, dokazati to, da jim živetje ni dano radi tega, da bi njim bilo čim lepše, boljše, pač pa zato, da iz tega živetja naredijo življenje, da izkažejo določene »zgodbe«, neka ustvarjanja, takšna ali drugačna, pa čeprav v podobah odkritij, izumov… s katerimi želijo Svetu pridodajati, in mu tudi pridodajo… dokler občim ne uspe pridodanega do konca požreti, razkrojiti, seveda. In tako verjamem tudi Bajronu, ko spregovori o iskrenosti, vdanosti, čistoči duše in srca, o tistem rad/a-te-imam, pravem, v okviru katerega je nekdo drug tebi pred teboj, zanj živiš, se zanj odrekaš, in ti niti na misel ne pride, da bi to odrekanje zanemaril, in počel tisto, in tako, kar in kakor tebi prija…

 

EPITAF PSU 

Kadar se v prah povrne kak zemljan,

ne po zaslugah – le po rodu znan,

…takrat na moč potrudi se kipar,

da slava mrtvega blesti se z žar,

da sploh ne bereš v glosi slikoviti

kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti.

A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,

ki prvi te pričaka, prvi brani,

ki v tvojem srcu svoje ima srce,

ki srečen je, če zate v ogenj sme –

ta gre v pozabo, ker mu ne prizna

Bog duše, ki na svetu jo ima:

medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,

lahko s kesanjem upa na nebesa.

O, človek, bedna enodnevna muha,

ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha !

Kdor te pozna, te s studom zapusti,

ti grudica izprijene prsti.

Prijateljstvo ti je le goljufija,

ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija !

Če na dve nogi vstala bi žival

bi se lahko v dno duše sramoval –

Kdor pred to žaro si postal – odidi !

ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;

prijatelju v spomin ta grob stoji;

le enega imel sem – tu leži.

 

P.S.

 

Bajron JE bil ČLOVEK, ko ne bi bil, ko bi svet pojmoval, dojemal tako, kot ga obči, tudi izkazane pesmi ne bi zapisal, tako da… ne, NI človek tisto, kar je »bedna enodnevna muha«, pač pa NE-človek! Bitje, navzven resda povsem človeku podobno, po vsebini pa daleč, daleč, daleč, tako daleč vstran od človeka, da dlje sploh biti ne more!

 

Ko bi bil (tozadevno človeški) svet sestavljen iz človeka, bi bil človečen. A ni.