Drsi
hrepeneče, kot list prek gladine,
v neskončnost
dotikov mehko moja dlan,
in
prav trepetavo, kot vetrič med travo,
razvlači
neskončnost hotenja v dan…
Oči
se prepletajo v širne globine,
razblini
se svet, le dehteča midva,
v
nebo se je mavrica zlila sanjavo,
obarvana
v tople utripe srca…
Zaplešejo
pravljice svoje povesti,
se
sleherni cvet je v metulje odel,
in
zvezde posute po najini cesti…
prek
nje vsak korak je puhtenja napev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar