V krasne tri...

V spomine, za živa, počasi odmiram,

pretežki okovi navzdol me tiščijo,

vse kar sem nabiral, v tihoto požiram,

z odpustki naj drugi spokoj si slepijo…

Za časa vseh let, ki v dajanje so tekla,

sem sanjal, da k sanjam nekoč se podam,

grenkoba v globino prav bridko je pekla,

sem znal jo nositi, zvečine, kar sam;

korak za korakom, po poti v gašenje,

puhtel, kot meglica, je zlagoma up,

vprašanja vse bolj so tonila v življenje,

brez milosti stiskati jel je kalup;

ko že se izpelo nebo je v temine,

zagrabil sem zvezdo, poslednjo, za dah,

na kose razsekal sem se v bolečine,

da ne bi do konca prekril siv me prah…

V spomine, za živa, počasi odmiram,

pretežki okovi navzdol me tiščijo,

premnogim spoznanjem se stežka upiram…

a – naj se kar drugi z odpustki slepijo!