Golenje

Za listom se list v mir tihote razkraja,

in veja ob veji počasi goli,

predolga je pot, ki popelje do kraja,

na njej vsak korak le še bolj zagreni...

V krošnji vsa gnezda so davno uvela,

iz njih onemela je pesem luči,

nekoč je budila, bodrila in grela,

v spominu, le tu in tam, kdaj zazveni...

Razteza se sodba, v molku ovita,

iz dalje prav lahka je pot med vrhe,

ni jutra brez teme, in dneva brez svita,

je vrag, ko že v srcu se solze suše...

Med kamni so zrna v drobljenje predana,

vodovje odnaša nekoč je bilo,

zaceli, do kraja, še slednja se rana,

ko zadnji se list bo spustil na zemljo...