Vse tisto, kar kane se nam dogoditi,
prav rado se
spušča v zabavnosti ples,
ko krene od ust,
in naravnost iz riti,
brez glave, za
filter, da štela bi vmes...
je človek misleča
podoba bedaka
(narava se včasih
grdo poigra),
ki čaka na boljše,
a sebe dočaka,
iz sebe pa boljše,
preprosto, ne zna...
kot pav se
raznaša, ponos svoj obznanja,
izniči prav vse,
kar v rokah podrži,
življenja je
slovnice vešč, pa rad sklanja
ponos svoj, vrag
vedi na čem sploh stoji...
kdor k nebu ne
more, nebo k sebi vleče,
še zvezde sijaj
svoj odlagajo v prah,
ko čeznje
nizkotnost ničeva razvleče
pred lastne podobe
spoznanjem svoj strah...
uboga dvonoga
podoba sveta je,
ki niti računa ne
zna izpeljat:
kako to, da sranje
nenehno nas daje,
prav tam, kjer
zgolj perle žive kot podstat?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar