Za curkom curek v curkovje...

V različnih se podobah svet nam kaže,

v odvisnosti od zmožnosti (v)pogleda,

je reč le reč, jo človek čisti, maže,

v neznanju, ali ker se spreneveda...

Je glisti kup gnoja sij paše svete,

za orla pa navaden, drekast flek,

in kmetu je podlaga za obete,

medtem ko škric ob njem poreče - blek...

Je zvezdnat sij kresnici razodetje,

v njem pohiti še sama biti "in",

metulj pa v soncu obiskuje cvetje,

ko jadra v svetu modrih globočin...

Je stvar zgolj stvar, na sto načinov biva,

nezmožnost pa prav nehvaležen štos,

ki v slabem se za hrbti drugih skriva,

a od zaslug takoj bi zase kos...

Je to tako, kar svet ljudi obstaja,

ker proti vetru, bojda, se ne da,

pa sem ter tja, kot veter se podaja,

človeški rod še curek svoj ravna...