Dol z nami!

Smo kadilci čudna vrsta smetja,

družbeno škodljivega početja,

dan za dnem, kar zase vemo,

navsezgodaj že prižgemo,

in potem smradimo vse do sna…

Smo pretilci pisanemu cvetju,

silimo ga v up po preživetju,

ko v tovarnah tke oblake,

v porodnišnicah bedake,

in k naravi v plehu se ravna…

Hujši smo od silne embalaže,

noskom nežnim prava zvrst gnjavaže,

kaj parfumi, vsa pršila,

mi smo tista zlobna sila,

ki bohotimo človeštva bol…

Smo sovražni srcu in ožilju,

in sovražne silimo k nasilju,

hujši smo kot vsa folklora,

saj se cvet sprostiti mora,

pa čeprav se sprošča v alkohol…

Skratka, smo hudičevi preroki,

a se, k sreči, znajdemo pri roki,

vsem čistunskim svetohlinom,

ki najraje bi, kar s plinom,

spremili na večni poti

slednjega, ki jih v čem moti

in zgradili sebi lepši svet,

a ob nas ne more zacvetet…