Prek papirja lepotica...

Se sprehaja, sloka, vitka,

v petkah sedem do deset,

pesem miga njena ritka,

vsaj pogledom lepša svet...

kratko krilo komaj skriva,

tisto, kar mu skriti gre,

roj oči se ji razliva,

prav lepljivo, čez noge...

majica bolj za brez veze,

krpica, in trakec, dva,

skorajda na plano zleze

radost moškega sveta...

in tok-toka preko tlaka,

svet hitreje zavrti,

od koraka do koraka

za skrbjo skrb izpuhti...

Sem prav dolgo nanjo čakal,

da zložim jo na papir,

dokler v verz bom z njo korakal,

dalo bo življenje mir.