Ne dvomim v človeka, ki v dalj se podaja,
na svojem koraku,
brez silnih vetrov,
ki ve, kam bi
segel, za njim kaj ostaja,
pa s časom se
stara, in ni vsak dan nov...
Ne dvomim, če ve,
kje se tal bo dotikal,
če ve, kje po nebu
bo širnem letel,
če ve, da ne bo
drugim hoje spotikal,
da s tistim, kar v
sebi prenaša, bo štel...
Ne dvomim, če
zgolj en obraz bo nadeval,
in z istim jezikom
bo sebi, in vsem,
že res, da še v
gneči bo često sameval,
in mnogokrat bo v
slabo voljo ljudem...
Taistim ljudem, ki
bi v večnost čakali,
ker sebi iskati ne
znajo poti,
ga bodo celo kot
motečnost spoznali,
upaje, ponižno, v
- nove ljudi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar