Sončeva dlan boža lica solzava,
potok ne čuje
trepeta neba,
se ti polegla prek
njega je trava,
zvezde pa tonejo,
nekam do dna...
se ti sesulo je,
do globočine,
šteje, še bolj,
prav takrat ko več ni,
čas je potreben,
da v njem čas premine,
in da do znosnega
bol otopi...
boža ti lica, kot
da bi hotelo,
še do poslednje,
izpiti solze,
boža, a kaj, še
premalo je vrelo,
solze zgolj v
solzah zares se gase...
potok svoj žubor
veselo poganja,
vse se, prav
zlahka, po svoje vrti,
prek tvojih lic pa
v slovo potovanja,
v dalje puhtenja
del tebe veni...
Ni komentarjev:
Objavite komentar